pes-luna-drevo-zajem-slike Svet24.si

Video: Pogrešanega psa našli na nenavadnem mestu

alkohol Svet24.si

Indijec z 2,9 promila alkohola v krvi razgrajal v ...

Govedo na kmetiji v Krškem Necenzurirano

Kdo je kmet iz Veniš? Paznik na Dobu, kjer je bil...

jansa logar pl Reporter.si

Ali Logar zapušča SDS zaradi Janše ali zaradi ...

tadej pogacar 23 pm Ekipa24.si

Tadej Pogačar v glasbene vode???? S to objavo ...

mateja-šereg 1 Njena.si

Mateja po Kmetiji: Ponosna sem nase

lanisek Ekipa24.si

V drugi seriji Slovenci kot prebujeni, Anže ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Sosedove češnje in poštenost

Deli na:

Stari so rekli, češnje je treba cepiti na divjak do jožefovega, to je do 19. marca, da bo iz tega nekaj žlahtnega. Preizkusil sem to veščino svojih prednikov in posadil svoje prvo drevo. Češnjevo drevo je rastlo, jaz pa sem se medtem pomeščanil. Nisem več opazoval drevesa in ga obrezoval, nisem več občudoval njegovega brstenja, tudi sadov nisem iskal na njem. Rajši sem jih začel kupovati na tržnici.  

Stari so rekli, češnje je treba cepiti na divjak do jožefovega, to je do 19. marca, da bo iz tega nekaj žlahtnega. Preizkusil sem to veščino svojih prednikov in posadil svoje prvo drevo. Češnjevo drevo je rastlo, jaz pa sem se medtem pomeščanil. Nisem več opazoval drevesa in ga obrezoval, nisem več občudoval njegovega brstenja, tudi sadov nisem iskal na njem. Rajši sem jih začel kupovati na tržnici.

 

Spomnil pa sem se greha mladih dni, ki je povezan s to rdečo dobrino. Čeprav smo imeli na svoji zemlji dovolj belic, hrustavk in črnic, smo jih rajši šli iskat k sosedu. Sosedove »narabutane« češnje so vedno »slajše« kot domače. Otroci smo preprosto obkolili drevo in zobali. Zakaj bi šel kdo sploh sporočit lastniku, ko pa je bil pijanec, samotar, brez žene in otrok? Kot strela iz jasnega se je nekega popoldneva njegova podoba znašla pred našimi očmi, saj nam ni uspelo pravi čas pobegniti z njegovega češnjevega drevesa. Zavili smo se v molk. On pa je spregovoril: »Otroci, zakaj me ne pridete vprašat, če smete jesti s češnje, ki sem jo jaz zasadil, saj vam bom vedno dovolil, pošteno??« Odgovorili smo: »Pošteno!«

V dveh desetletjih pa je sedmerica vaških pobalinov z menoj vred vzbrstela in odrasla. Spomin na soseda smo obudili v času, ko se cepijo češnje na divjak, ko smo ga položili k večnemu počitku. Vseh sedem nas je ob njegovi krsti spoznalo, zakaj ga je Bog poslal na svet, čeprav smo vseskozi mislili, da je njegovo življenje brez pomena. Ta pijanec, samotar, nas je naučil poštenosti. Še danes čutim v svojem srcu, da so češnje dobile drugačen okus, potem ko smo ga otroci šli vprašat za dovoljenje.

V našem otroškem molku in sosedovi češnji vidim usodo svojega naroda. Človeštvo je doživelo razvoj in spremembe edino takrat, ko se je spoštovala lastnina drugega. Največji spremembi zadnjih dveh stoletij sta gotovo odprava sužnjelastništva v Severni Ameriki in konec apartheida v Južnoafriški republiki. Spoznanje, da smo do zemeljskih dobrin vsi enako upravičeni, je več vredno kot pa Armstrongov dosežek na luni. Vendar sama lastnina ni vezana na materialne dobrine, ampak predvsem govori o tem, kaj je nekomu lastno, po čem je drugačen od drugega, kaj je tisto, po čemer se najbolj razlikujemo. Dokler smo belci govorili, da so indijanci in črnci divjaki, smo se s tem samo samoopravičevali, da smo si lahko prisvojili njihovo lastnino. Ko smo pobili tiste, ki so se skrili v razne Barbarine rove, smo mislili, da smo si z njihovim premoženjem zagotovili neminljivo eksistenco ob na videz neizčrpnem kapitalu, ki so ga mrtvi pustili za seboj. Tisto, kar se ukrade, si delimo vsi na enake dele. To je bil nesmrtni slogan komunizma pri nas in po svetu. Zaradi uzakonjene kraje iz leta 1947 naš narod še danes okuša dve vrsti grenkega pelina: prva je slaba vest pred svojim maternim jezikom, druga pa je slaba vest pred Rimskokatoliško cerkvijo, ki je v svojem jedru varuhinja slovenskega jezika in hkrati nastopa kot tisti sosed, ki nas odkrije svoji češnji.

Največja lastnina, ki jo ima vsak državljan naše države, je dobro ime, do katerega ima pravico. V Posavju smo se na pusta šli zanimivo igro. Deset ljudi se je simbolično našemilo v policiste, med njimi sem bil tudi jaz. Eden se je našemil v brežiškega župana in eden v novinarja Dela. Igro smo uprizorili v zadnjem slovenskem kraju Dobova. V prvem dejanju je režiser predvidel norčevanje iz vseh tistih, ki se čutijo pomembni v naši družbi. V drugem dejanju so prišle na sceno tiste maske, ki so predstavljale te pomembneže, med njimi sem bil tudi jaz. Utrujenega župana smo spremljali do doma. Pred vrati njegove hiše pa smo hoteli vidite, kdo se skriva pod masko, pa nam ni dopustil, da bi videli, ker je bil še pust. Zato smo tretje dejanje prestavili na drugi dan, na pepelnico. Namesto da bi se posuli s pepelom in pomedli pred svojim pragom, je za tretje dejanje režiser predvidel v glavni vlogi tistega, ki nikoli ne odvrže maske, to je »lažni« novinar, ki ti ukrade dobro ime, ki te naredi za grešnega kozla, ki misli, da preusmerja tok zgodovine, s tem ko je odkril ali celo proizvedel tvoj majhni greh. Ne bom izdal tistega, ki mi je posodil policijsko obleko za pusta. Ne bom povedal, kdo se je našemil v novinarja. Samo ta novinar je želel skupaj z nami, ki smo igrali pomembneže, razgaliti župana. Ko sem se na pepelnično sredo zjutraj zbudil, nisem bil več policist, da bi lahko spet meril hitrost in ugotavljal, koliko je alkohola v krvi. Bil sem spet samo vaški župnik, ki mora kazati pred ljudmi obličje usmiljenega Boga oziroma biti vsaj približno podoben tistemu tam zgoraj, ki nas je nekoč naučil poštenosti. Vsi tisti, ki si iščete grešnega kozla za svoje bedno življenje: ko ga boste našli, naj veljajo za vas besede Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen, vanj. (prim. Jn 8,7). Do danes še niso kamnali nobenega, do velike noči bomo pa še videli.