Vodstvo slovenskega pravosodja je prejšnji teden počastilo dan slovenskega pravosodja 2017. Na dogodku so bili prisotni predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, pravosodni minister Goran Klemenčič, prišel je tudi premier Miro Cerar. Slednjega so usta vedno polna pravne države, na katero se v praksi požvižga.
Florjančič je podelil medalje za življenjsko delo nekdanjemu vrhovnemu sodniku Marku Šorliju (zdaj ustavni sodnik), upokojenemu nekdanjemu vrhovnemu sodniku Ivanu Robniku in nedavno upokojeni nekdanji vrhovni sodnici Maji Tratnik. Poznavalci so bili zaradi podelitve medalje Tratnikovi ogorčeni, saj se je med drugim »proslavila« s tremi najbolj razvpitimi sodnimi primeri, v katerih so bile obtoženim kršene človekove pravice.
Tako je skupaj z večino v senatu na vrhovnem sodišču grobo kršila načelo zakonitosti v zadevi Patria, to je soglasno ugotovilo ustavno sodišče. Posebej negativno vlogo je imela pri znanem primeru Martina Uhernika, ki je pred štiridesetimi leti krivično presedel osem let v zaporu zaradi umora, ki ga ni storil. Uhernik si je za življenjski cilj zadal oprati svoje ime krivične sodbe.
Maja Tratnik, Damijan Florjančič in Goran Klemenčič
Leta 2001 je senat višjega sodišča v Ljubljani, v katerem je sedela tudi tedaj višja sodnica Maja Tratnik, zavrnil njegov predlog za obnovo postopka. Pomeni, da so trpljenje po krivem obsojenega še podaljšali. Na koncu je bil po intervenciji vrhovnega sodišča Uhernik k sreči vendar »rehabilitiran«, v ponovljenem postopku je namreč tožilstvo od pregona odstopilo, saj ni bilo nikakršnih dokazov.
A to še ni konec razvpitih primerov Maje Tratnik. Z vrhovnim sodnikoma Damijanom Florjančičem in Vesno Žalik je letos škandalozno s sodbo legitimizirala umore vojnih ujetnikov na kočevskem procesu leta 1943. Pri tistem »sojenju« je šlo za medvojni komunistično zrežirani proces, norčevanje iz vseh pravnih načel, na podlagi tega so 16 ujetnikov brez dokazov obsodili na smrt.
Posebno medaljo bi si zaslužila tudi njena mati Jolanda Kuhar. Leta 1959 je preganjala kasnejšega osamosvojitelja Jožeta Pučnika.
Iz sodbe omenjenih treh vrhovnih sodnikov pa je mogoče sklepati, da je bilo komunistično izredno vojaško sodišče leta 1943 nepristransko in neodvisno (!?). Na zgražanje svojcev, ki so na vrhovno sodišče vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, tako žrtve niso dočakale sodne rehabilitacije.
Tratnikova je s kolegoma v sodbi celo zapisala, da »v času miru prevlada zaščita pravic posameznika, v času vojne pa sta primarni splošni interes in zagotovitev obrambe države«. Prav ste prebrali, iz njihovega mnenja izhaja, da je med vojno nezakonito revolucionarno obsojanje ljudi na smrt »primarni splošni interes«.
Zaradi opisanih treh primerov sojenja Tratnikove bi si v duhu svetlih tradicij revolucionarnega prava zaslužila ne le eno, pač pa tri medalje. Posebno medaljo bi si zaslužila tudi njena mati Jolanda Kuhar. Leta 1959 je preganjala kasnejšega osamosvojitelja Jožeta Pučnika, ker naj bi rušil oblast delovnega ljudstva. Obsojen je bil na devet let strogega zapora, Kuharjeva pa je sodnike na procesu opozarjala, da obstaja za dejanje, ki ga je pripisala Pučniku, tudi smrtna kazen.
Pučnik si jo je zapomnil kot »silno zagrizeno gospo«. Jabolko vsekakor ni padlo daleč od drevesa.
