Ob poročanju o poteku sojenja na vrhovnem sodišču v zadevi Patria, pri čemer je bila sodnica poročevalka Vesna Žalik, so nas poznavalci opozorili na vlogo, ki jo je imela leta 1981. Tedaj je sodelovala v kazenskem senatu temeljnega sodišča v Ljubljani, ki je slovenskega državljana P. R. obsodil po zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, ker je v svojih zapisih kritiziral diktatorja Tita in njegov režim. Šlo je za kaznivo dejanje sovražne propagande, t. i. verbalni delikt, po katerem je komunistični režim kaznoval in ustrahoval državljane, ki bi si drznili povedati kaj čez oblastnike.
Senatu, v katerem je bila tudi Vesna Žalik, se je zdela kritika režima in Tita tako nezaslišana, da je P. R. kaznoval z osemmesečno zaporno (nepogojno!) kaznijo. S tem so s politično sodbo grobo posegli v pravico do svobode izražanja.
Toda zdaj se postavlja vprašanje, ali Vesna Žalik sploh izpolnjuje pogoje za sodniško funkcijo. Osmi člen zakona o sodniški službi je namreč jasen: pogojev ne izpolnjujejo tisti sodniki, ki so sodili v sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kratene temeljne človekove pravice in svoboščine. Zanimalo nas je, kako bo zoper sodnico ukrepal sodni svet. Predsednik Janez Vlaj je to vprašanje prejšnji teden res uvrstil na sejo tega sveta, toda njihov odgovor postavlja ta organ, ki lahko državnemu zboru predlaga razrešitev sodnika, v položaj podpornika grobega teptanja človekovih pravic.
Pravijo, da »so bile okoliščine«, ki jih omenjam, že sestavni del presoje ob izvolitvi sodnice na mesto vrhovne sodnice leta 2008. Pomeni, da so tedanji člani sodnega sveta Žalikovo predlagali za mesto vrhovne sodnice, čeprav so vedeli, da je grobo kratila človekove pravice in da ne izpolnjuje pogojev za sodniško službo! In kaj bo sodni svet storil zdaj? Popolnoma nič, saj, kot so zapisali, nimajo pristojnosti za revidiranje že končanih postopkov. Seveda se naša zgodba o tem primeru še ni končala, pravzaprav se je šele dobro začela.