Na pobudo duhovnega pomočnika v župniji Koper Bogdana Vidmarja (pravkar je bil razrešen te službe in imenovan za duhovnega pomočnika v župnijah Bovec, Log pod Mangartom, Soča in Srpenica) so se soboto romarji zbrali v vasi Socerb pri Črnem Kalu. Odpravili so se do Socerbske jame za Vrhom, kjer so molili za toliko ekološke ozaveščenosti, da bi brezno »očistili smeti in človeškega sočutja«. Posmrtne ostanke umorjenih je treba namreč rešiti izpod »salamjega jezera«, jih dvigniti iz brezna, identificirati ter krščansko pokopati na pokopališču ali v kostnici.
V Socerbsko jamo za Vrhom (petdeset metrov globoko zvonasto brezno z vodoravnim rovom) so bili zmetani ljudje iz Trsta in okolice, ki so jih zločinsko pobili pripadniki Ozne in Knoja v maju in prvi polovici junija leta 1945. Aretaciji je sledila izginitev tistih, ki so bili poklicani v t. i. XIII. bataljon, pojasnjuje Vidmar. Po govoricah ljudi in nekaterih zapisih je eden od direktorjev Luke Koper dal načrtno zmetati v brezno okrog sto kubičnih metrov pokvarjenih salam, ki so se spremenile v jezero gostega blata. Ta prekriva žrtve in onemogoča natančnejše raziskave jamskega dna.
Iz poročila ZRC SAZU, ki ga je na željo republiškega sekretariata za varstvo okolja, leta 1991pripravil Andrej Mihevc, lahko razberemo, da sta s kolegom »videla tudi človeške posmrtne ostanke, kar potrjuje navedbe domačinov o povojnih eksekucijah«. V poročilu navaja tudi zapis jamarja in naravovarstvenika Franca Malečkarja o pripovedi domačinov, da so okoli l. 1975 s kamioni vozili v jamo mrhovino iz Luke Koper.
Dostop morebitnih svojcev žrtev do grobišča je sicer prepovedan. Potem ko je inšpektor za okolje leta 2009 opravil inšpekcijski pregled in ocenil, da je odpadkov za nekaj sto kubičnih metrov (tudi večja količina embalaže iz stiropora in odpadki iz industrije predelave rib) je bila izdana odredba o pripravi programa ukrepov. Do danes se ni zganil še nihče.