Vladi ni v interesu, da bi nadaljevala z izkopavanjem trupel iz Hude jame, niti, da bi jim zagotovila dostojen pokop.
Dve leti po množičnih zločinih maja in junija 1945 je vojaško divizijsko sodišče v Celju obsodilo Elzo Premšak zaradi vohunjenja na smrtno kazen z ustrelitvijo. 25. maja je bila 32-letna noseča delavka ustreljena. Ker je resnico, ki jo je slišala o likvidacijah pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi Jami, povedala na glas!»Tudi vse druge točke iz obrazložitve krivde so skupek grozljive zlorabe prava brez primere. Brez dvoma bi take sodbe spadale v slovenske učbenike pravne zgodovine, saj bi le tako morda ljudje spoznali, kako je delovala takratna oblast in da življenje ljudi … ni imelo nobene vrednosti.«
Ob obletnici zločina v opuščenem rovu Barbara v Hudi Jami – 14 dni po zadnjih bojih v okolici Celja in Laškega – so zgodovinar dr. Mitja Ferenc, kriminalist Pavel Jamnik in Mehmedalija Alić, ki je vodil rudarska dela, predstavili obsežno dokumentirano (več kot 300 fotografij, kart, skic) raziskovalno poročilo Huda Jama – skrito za enajstimi pregradami. Niso mogli spustiti likvidacije Elze Premšak, delavke v tovarni emajlirane posode. Tudi zanjo je bila Huda Jama – to, kar je vedela o njej, a ni molčala – prehuda.
Zloženi kot drva
Nekdanji partizan, ki je bil dodeljen za likvidiranje določenemu prvemu bataljonu 3. brigade Knoja, je kriminalistom povedal, da so vojaki ujetnikom, bili so sami Slovenci, zvezali roke in jih po 25 nametali na tovornjake. Na vsakem so bili tudi trije partizani kot spremstvo oziroma straža. Kakšnih 200 ali 300 metrov pred rudnikom so se morali sleči do golega. Eden od vojakov je pet ali šest ujetnikov gnal v rov.
Odlomek iz uradnega zaznamka: »V rovu so bili že mrtvi ujetniki, zloženi kot drva eden na drugega in eden zraven drugega, in so morali ti trije plezati na njih in se s trebuhom uleči na njih, en vojak pa jih je postrelil. Kolikor se P. spominja, je vsak dobil po dva ali tri strele iz MP-ja, to je brzostrelke. P. tudi pove, da je imel občutek, da vojak, ki strelja po ujetnikih, prav uživa v tem, kar počne. P. pove, da ne bo nikoli v življenju pozabil, kako je izpod trupel, ki so bila naložena ena na drugo, lezla kri in koliko je je bilo. P. pove, da je tudi slišal, vendar ne ve, od koga, da so ujetnike s Teharij v Laško vozili tri tedne zapovrstjo /…/ Prav tako P. pove, da ga ta dogodek spremlja že vse življenje in da so ga večkrat ponoči tlačile more in je imel težave, ter da mu je zelo hudo, ampak on ni mogel ničesar narediti ali pomagati, saj bi drugače ustrelili njega.«
VEČ V TISKANI IZDAJI