Že leta je slišati govorice o povezavi med balkansko narkomafijo in vplivnimi posamezniki v slovenski oblasti. Ali tudi zato slovenska policija ni imela pojma o trgovini s kokainom, ki je potekala skoraj pred njenim nosom?
V javnost vse bolj prenicajo podrobnosti o Tošićevi kriminalni združbi, ki je v zadnjih letih Slovenijo spremenila v pravi evropski koridor za čisti kokain. Govorimo o količinah, ki se merijo v tonah. Nazadnje so jim oktobra lani v Urugvaju zaplenili 2000 kilogramov (!) čistega kokaina.Najbolj naravno vprašanje, ki si ga pri tem lahko postavimo, je: Kako to, da se slovenski organi pregona doslej niso ničesar zavedali? Ali pa, nekoliko bolj cinično, kdo je na policiji (ali celo v krogu obveščevalnih služb) preprečil ustrezne preiskave?
»Jasno mora namreč biti,« smo slišali od zanesljivega vira, »da take količine ne morejo kar tako, nevidno, pripotovati v našo državo in jo potem prav tako nevidno zapustiti. Razumeti moramo namreč, da ne gre za nekaj gramov, niti za kakšen kilogram, ki bi bil vsekakor že nekoliko bolj sumljiv, ampak za desetine in stotine kilogramov. Tega pa ni mogoče skriti, če nimaš opore pri visokih državnih funkcionarjih.«
To so pravzaprav domneve, ki slovenski javnosti nikakor niso nove. Vsakič, ko se je pri nas zgodil mafijski umor, so okrožile zgodbe o skrivnih zvezah mafijskega podzemlja z uradnimi oblastmi. Jasno je torej, da se danes, ko iz Tošićeve omare padajo več ton težki okostnjaki, ponovno sprašujemo, kaj je v vsem tem obdobju počela policija. Dve toni kokaina, ki sta bili 15. oktobra lani zaseženi na skrivnostni jahti »Maui«, zasidrani nedaleč stran od urugvajske prestolnice Montevideo, namreč nikakor nista edina zaplemba, ki jo je »utrpela« slovenska veja kriminalne združbe, ki je imela svojo glavo pri neulovljivem narkokralju Darku Šariću.
Tako lahko ugotovimo, da je bilo v zadnjih dveh letih v modni prestolnici Milanu, na glavnem in prestižnem mamilarskem trgu, ki ga je monopoliziral Čelavi (takšno je bilo bojno ime slovenskega bojevnika Tošića), v treh policijskih akcijah med oktobrom 2008 in januarjem 2009 zaplenjenih več kot 500 kilogramov kokaina. Slovenski preiskovalni organi pa o tem niso nič vedeli (čeprav so med zasegi v Italiji aretirali številne slovenske državljane). A pojdimo po vrsti in še za kratek čas poglejmo v zgodovino slovenskega podzemlja.
Oblast, ki tolerira kriminal
Namigi o sodelovanju slovenskega podzemlja z uradno oblastjo trajajo več kot desetletje, že od takrat, ko sta slovensko podzemlje še obvladovala zdaj že pokojna najprej Veso Jovović in pozneje Mišo Vujičić. Oba sta bila ustreljena v skrivnostnih okoliščinah, ki nikoli niso bile popolnoma pojasnjene.
Danilo Slivnik v knjigi Potnikovo poročilo razkriva nepojasnjene povezave iz tega obdobja. Sumljive povezave s takratnim kraljem črnogorskega podzemlja, že omenjenim Vesom, je našel celo pri Sovi in pri takratnem vodji kriminalistične policije Dragu Kosu. Današnji predsednik protikorupcijske komisije da se je takrat veliko ukvarjal z Jovovićem, informacije pa da si je izmenjeval tudi s slovensko obveščevalno službo. Določen Del slovenskega podzemlja je imel menda privilegiran položaj, agenti Sove pa da so občasno šepetali podzemnim sogovornikom, kaj pripravlja policija.
Posebno vroče da je bilo obdobje tik pred Vesovim umorom (junij 1998), ko je bilo zaznati tudi prve spore med Jovovićem in Vujičićem, ki sta do takrat dobro sodelovala. V te spore je bila po Slivniku vmešana tudi Sova. O organiziranem kriminalu se met tem pri nas nihče ni posebej spraševal, pa čeprav je septembra 1993 v javnost prišlo pismo t. i. poštenih policistov, ki je opisovalo nepravilnosti na relaciji organi pregona – organiziran kriminal in domnevne podkupnine, ki da so jih prejemali policisti.
Reakcija na pismo je bil velik škandal, ki je nekatere policijske načelnike stal glave. Prvotni razlog povezave med državo in takrat še nastajajočim organiziranim kriminalom naj bi po Potnikovem poročilu bilo trgovanje orožja v začetku devetdesetih. V tistem obdobju je bila to zelo cenjena dobrina, ki je na legalnem trgu ni bilo mogoče dobiti. Kriminalci in ljudje dvomljivega slovesa so takrat opravljali »umazano delo« dobavljanja oborožitve za Balkan. Mednje da so sodili tudi Jovovićevi pajdaši. Ko država ni več kazala zanimanja za tovrstno trgovanje, pa da je Veso v celoti prevzel posel. Nekatere vezi pa so še vedno ostale, tudi zaradi domnevnih prejšnjih uslug.
VEČ V TISKANI IZDAJI