Slovenski športniki, ki so se preselili v davčne oaze

Slovenski športniki se za selitev v tujino odločajo v primerih, če zaslužijo preveč denarja, piše časnik. Oderuška davčna politika jim odtegne zajeten kos pogače, zato iščejo alternativo v davčnih paradižih, kjer si uredijo stalno bivališče, s čimer so oproščeni plačila davkov. Podobne bližnjice so v tujini že več let stalna praksa, zdaj pa se takih rešitev vse bolj množično poslužujejo tudi Slovenci.

"Pribežnikov" v davčne oaze je največ v individualnih panogah, predvsem v tenisu. Katarina Srebotnik že več let stanuje v Dubaju, kamor vleče tudi Blaža Kavčiča, piše novinar Dnevnika Matej Grošelj. Polona Hercog je priseljena v Monako, neuradno pa tudi Grega Žemlja, trenutno prvi slovenski lopar, pospešeno razmišlja o selitvi. Med kolesarji si je novo domovino našel Jani Brajkovič, ki si je uredil bivališče v Dubaju. Mnogi lastnih izkušenj ne želijo deliti z javnostjo. Menijo, da gre za zasebno življenje, hkrati pa se nočejo izpostavljati zaradi pregovorne slovenske zavisti.

Dnevnik piše, da je Hercogova, je v času odhoda v Monako sklenila pogodbo s posebno agencijo, ki ji je uredila bivališče v kneževini. Mariborčanka je sicer za Dnevnik že novembra 2010 dejala, da se je za ta korak odločila po koncu turnirja za Roland Garros, izključno zaradi "norih davkov v višini okoli 54 odstotkov". Njen stanovski kolega Kavčič sicer uradno še ni rezident Dubaja, a je na dobri poti, da kmalu postane, saj mu je priznana teniška akademija na tem turistično in poslovno bogatem koščku arabskega sveta ponudila pripravljalno bazo s številnimi ugodnostmi. "Ker so teniški igralci od 35 do 40 tednov na leto nomadi sveta, je z logističnega vidika lažje imeti postanek v toplih krajih, kot sta denimo Florida ali Dubaj," je za časnik povedal Kavčičev menedžer Gašper Pavli.

Med prvimi "selivkami" iz slovenskih vrst je bila leta 2004 dobitnica bronaste olimpijske kolajne v teku na 800 metrov Jolanda Batagelj (rojena Steblovnik, kasneje Čeplak). Tri leta je živela v Monaku. Če bi se danes lahko vrnila v preteklost, bi ravnala enako, čeprav je bila pri tej odločitvi deležna številnih očitkov. Rešitev, da športniki ne bi odhajali v davčne oaze, vidi v dogovoru med državo in posameznim športnikom. "Takšno prakso poznajo drugje. Avstrijci so na primer alpskemu smučarju Hermannu Maierju znižali davke, ko so našli obojestranski interes. Avstrija ga je promovirala, on pa ni šel v tujino in ni imel težav s treningi. Razlika je, če nekdo zasluži pet milijonov evrov ali sto tisočakov, zato ju ni smiselno metati v isti koš," je med drugim dejala Batageljeva.

Povsem drugače kot športniki pribežniki pa slovensko davčno politiko vidi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. "Živimo v svobodni družbi, kjer vsakdo sprejema svoje odločitve in za njih nosi tako pravno kot moralno odgovornost. Ne zdi se mi etično primerno, da ljudje z velikimi zaslužki trdijo, da pri nas plačujejo previsoke davke, medtem ko tisti z nižjimi prihodki plačujejo nižje davke. S tega zornega kota moram priznati, da nimam pretiranega razumevanja do pribežnikov v davčne oaze. Zdi se mi primerno, da plačuješ davke v tisti državi, kjer ustvarjaš," je za Dnevnik dejal Kocijančič. Dodal je, da se za nasvet glede davčne problematike še nihče ni obrnil na olimpijski komite, zato Kocijančič predvideva, da se športniki pri tovrstni odločitvi posvetujejo z davčnimi svetovalci.

Tudi v tujini so selitve premožnih športnikov nekaj povsem normalnega. A na preži so tudi dacarji in številni so se zaradi zaradi domnevne utaje davkov morali zagovarjati pred domačimi oblastmi. A oblike so različne. Svetovni prvak v formuli 1 Nemec Michael Schumacher se je s švicarsko finančno oblastjo dogovoril o pavšalnem znesku davka, še piše Dnevnik.