»V osrčju Evrope, v nekdanjih kolonialnih državah, kot sta Španija, Francija, tudi na jugu Italije so še vedno sužnjelastniške razmere dela za prebežnike, ki prihajajo v Evropo in delajo na poljih evropskih držav za minimalno plačilo,« je ogorčen Bučar. Korporativne firme nato pridelke izjemno poceni kupijo in drago prodajo naprej.
Tudi sam je imel izkušnjo s tujo firmo, ko mu je bilo predlagano, da bi prek njegovega podjetja izvažali v Rusijo sadje in zelenjavo, pridelano v Maroku, kjer en delavec zasluži pet evrov dnevno, medtem ko slovenska delovna sila ne more dobiti plačila, nižjega od šest evrov na uro. Ta primerjava nazorno kaže, da slovenski pridelovalci v primerjavi s pridelovalci od drugod nikakor ne morejo biti konkurenčni.
Da je prišlo do dodatnih podražitev sadja in zelenjave, sicer odkupljenih po izjemno nizki ceni, je po prepričanju Bučarja in Majeriča vsekakor treba poiskati razlog pri trgovcih, saj izkoriščajo podražitve mineralih gnojil in energentov, pa čeprav do teh podražitev zagotovo ni prišlo denimo v Maroku in Egiptu, od koder se uvaža veliko poceni odkupljene zelenjave in sadja.
Bučar: »Že zdaj se je podražilo do 15 odstotkov, trgovci bodo še dodatno dvignili cene za trideset odstotkov. Zanje je ključna cena, in odkar Slovenci nismo več lastniki najpomembnejših trgovin, dogovori z njimi ne potekajo tako kot s kmetijskimi zadrugami.«
Tudi za Majeriča je bila prodaja trgovin tujcem nedopustna: »Svojega trgovca smo zapravili, zdaj imamo tuje, ki so zainteresirani za uvoz blaga iz svojih držav. Glede odnosa do pridelave slovenske hrane je tako zdaj še najboljši trgovec Jager, ki razume kmetovalca, saj je sam zrasel na kmetiji.«
Kmetovalec Branko Majerič pravi, da je med prvimi, ki bi zahteval zakonsko regulativo za slovenske pridelke, saj bi tako vedeli, koliko je dodana vrednost trgovca: »Če mislite, da je od 20 do 30 odstotkov, se hudo motite, ker je 100 odstotkov. Za trgovce je to poslovna skrivnost, sam pa nimam prav nobene skrivnosti. Odkupna cena za lük, ki ga pridelamo na naši kmetiji, je 1,80 evra, trgovec ga je prodajal za 3,5 evra.«
Zakon o poslovnih odnosih v verigi je sprejet, a ne glede na to imata trgovina in predelovalna industrije še vedno primat, opozarja Majerič. Ob tem poudari, da je bilo v silosih do vojne v Ukrajini dovolj pšenice, kljub temu se je cena moke v aprilu kar nenadoma nenormalno zvišala na prodajnih policah, kar kaže, da je v ozadju nič drugega kot vojno dobičkarstvo in mešetarjenje predelovalcev in trgovcev: »Nismo v vojni kot Ukrajina, imamo pa strašne vojne dobičkarje. Takoj ko slišijo za vojno, so že poleg. Mi kmetovalci smo zanje le kolateralna škoda.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
