vaga Dobra karma

Kronična potreba rojenih v znaku Tehtnice: da bi ...

damjan-murko, tiar, maja-murko Svet24.si

FOTO: Murku je pomembno, da živi normalno ...

IMG_1361 Reporter.si

Kdo komu daje inštrukcije? Miro Petek in Bojan ...

dež, naliv, padavine, veter, neurje, sneg Svet24.si

Turbolenten vikend: za uvod nalivi in močan ...

20200915-01024654 Necenzurirano

To je poslanec, ki dobiva denar za nič dela

presaditev organov Odkrito.si

Darovanje organov je "dejanje srca"

MasterChef Njena.si

Žan in Žiga ženskam pokazala, kako se speče ...

Slovenija

Slovenska tranzicija

Deli na:

SLOVENSKA TRANZICIJA

 

V tem prispevku želim spregovoriti na kratko o slov. tranziciji, tako politični, kot ekonomski. Pri tem je moj cilj, da pokažem, da še vedno vlada isto omrežje ljudi, kot pred letom 1990 in da je to omrežje odgovorno za veliko večino stvari, ( odgovorno pravim za vsaj 90% ) ki so Slovence pestile v zadnjih desetletjih. Tranzicija ali prehod iz enopartijske diktature, ki je sprva vladala s pomočjo terorja in nasilnih kolektivističnih eksperimentov na vseh področjih, nato pa s pomočjo malo bolj popustljivih, a še vedno odločno diktatorskih oblastnih prijemih in s pomočjo tujih kreditov, je pri nas potekala na način, da se je stara struktura oblasti ohranila in prenesla tudi v novo državo.

 

Kolaps Jugoslavije

 

Jugoslavija v kateri je po revolucionarnem prevzemu oblasti, obračunih z raznoraznimi skupinami t.i. razrednih sovražnikov in disidentov, množičnih in okrutnih povojnih pobojih ter po uničenju stare gospodarske strukture s kolektivizacijo in nacionalizacijo zavladal t.i. partijski socializem je prišla v 80. letih prejšnjega stoletja v hudo finančno in gosp. krizo. Država je bila od 50. let naprej v kar solidnem mednarodnem položaju, saj je po sporu s Stalinom, na katerega so prej v KPJ tako prisegali in zaradi njega pobili ter preganjali ogromno ljudi, imela določeno naklonjenost s strani zahoda. Takoj, ko so se zahodne države prepričale, da spor ni le navidezen ali malo pomemben, so začele finančno javno in tajno na veliko pomagati jug. režimu. Denarja smo prejeli več, kot Nemčija, ki je bila po vojni čisto porušena. Spor je na kratko rečeno nastal, ker je Stalin skladno s svojo sumničavo absolutistično logiko hotel popoln nadzor na Balkanu, medtem, ko je Tito in vodstvo KPJ hotelo imeti malo bolj proste roke tudi zase. Za Stalinovo osebnost je bilo to dovolj. KPJ je bila sicer do leta 1948 najbolj radikalna po revolucionarnosti in je drugim partijam, kot je KPI ali KPF očitala premajhno vnemo. Prelom s SZ ni pomenil preloma s stalinističnimi metodami, kar lepo dokazuje taborišče Goli otok, ki so ga tedaj odprli in pospešena kolektivizacija v kmetijstvu s katero so sprva hoteli dokazati SZ, kako resno ostajajo zvesti boljševizmu. Zahodne države so pomagale Jugoslaviji zlasti iz strateških razlogov. Na notranje stanje v državi to sprva ni imelo kakega vpliva, je pa Jugoslavija nehala podpirati grško revolucijo, kar je vsestransko počela do leta 1948 in celo sklenila z Grčijo obrambno zvezo, ki je jamčila medsebojno pomoč v primeru sovj. napada. Ker je imela Grčija takšen sporazum tudi z zahodnimi državami je to praktično pomenilo posredno obrambno zvezo tudi z njimi. Velik priliv tujih financ je omogočil začetek novega eksperimenta t.i. socialističnega samoupravljanja, pri čemer je igral veliko vlogo partijski filozof Edvard Kardelj. Represija se je postopno nekoliko omilila, kolektivizacija v kmetijstvu se je na pol poti ustavila. Oblast je na tem področju tiho priznala svoj poraz, dasiravno je bilo javno govoriti o pretekli katastrofalni politiki, temelječi na izčrpavanju kmetijstva na račun izgradnje težke industrije seveda prepovedano ( ob tem velja dodati, da so bili kmetje takrat najbolj številčen sloj, kolektivizacija, obvezna oddaja, visoki davki, tajne prepovedi vlaganj na podeželje ipd. pa so ustvarili na podeželju situacijo, ki jo je oblast želela, namreč, da se del prebivalstva zaradi siromašnosti in neperspektivnosti izseli v mesta in tako oblikuje močan proletariat ). Po smrti Stalina se je tudi odnos s SZ znova izboljšal in Jugoslavija je ob dekolonizaciji dobila tudi nove trgovske partnerje v novih državah, ki so se osamosvojile. Tudi podpora zahoda je bila Jugoslaviji še naprej zagotovljena, ker je strateško gledano preprečevala sovjetski prodor na Balkan. Te okoliščine so omogočile gospodarski vzpon v 60. in 70. letih. Vendar je bil ta partijski socializem, poleg tega, da je bil diktatorski in je kršil osnovne člov. pravice, kot so svoboda govora, tiska, zborovanja, mišljenja in verovanja, pravica do zasebne lastnine itd. tudi ekonomsko neučinkovit, saj ni spodbujal prave inovativnosti in podjetnosti, temveč je temeljil na razdeljevanju dobrin in to več, kot smo jih dejansko sami proizvedli. Tako je v 80. letih Jugoslavija prišla v stanje, ko je imela na eni strani ogromen zunanji dolg, na drugi pa tudi do 1000% infacijo. Torej zadolženost na eni in nezmožnost plačevati dolgove na drugi strani, kar je potegnilo za sabo dejansko sesutje financ. Temu se je pridružila politična kriza, ker so ljudje ob razpadanju komunističnih režimov po Evropi tudi pri nas nastopili za demokratične spremembe. Med republikami bivše države so bile določene napetosti, povezane s tema dvema krizama. Prebujala se je tudi nacionalna zavest, ki jo je partija poprej dolga desetletja potlačevala, češ da se mora nacionalna zavest in identiteta podrediti razredni in jug. ideji, čeprav so sicer v času 2. svet. vojne nacionalna čustva tudi povsem drugače propagandno izkoriščali. Željo po večji avtonomiji republik ali konfederaciji je centralistični Beograd zavračal, obenem pa začel obujati tudi velikosrbstvo, da si je utrjeval politične pozicije. Jasno je postajalo, da so spremembe nujne. Slovenska partijska oblast se je znašla v svojevrstnem primežu, ki jo je primoral k popuščanju napram civilni družbi. Tega nikakor ni počela prostovoljno in z veseljem, ampak pod svojevrstno notranjo in zunanjo prisilo, politično in finančno. Leta 1987 so tako v ZKS še trdno nastopili zoper pisci nove revije, sprožili zoper njih propagandno kampanjo, jih označevali za izdajalce, načrtovali so npr. Bučarjevo aretacijo, a so to opustili, ker bi utegnil biti odmev na zahodu preveč negativen. Vsem disidentom iz nove revije je sledila politična policija oz. udba. Ob procesu proti četverici leta 1988, ki ga je izvedla JLA ob sodelovanju slov. partijskih oblasti pa se je pokazalo veliko javno nasprotovanje nadaljnjemu kršenju člov. pravic in glasne zahteve po demokratizaciji sistema. Kot je znano iz dokumentov je Kučan sam menil, da ustanovljeni odbor za varstvo člov. pravic ne bo ogrozil režima, saj je bilo v njem polno prepričanih komunistov, ki so se s partijo sicer lahko razhajali v kakem vprašanju, vendar so bili seveda zoper konkretne spremembe režima. CK ZKS je bil z njimi na stalni vezi. Vendar je bilo pomembno tudi razpoloženje civilne družbe in majanje kom. režimov po Evropi, ki se je že začelo. Ker je z druge strani bil pritisk centralistov iz Beograda, ki so z odpravo avtonomije na Kosovu dobili še večjo politično moč se je bila slov. oblast primorana odločiti za delno popuščanje, kar se je leta 1989 že lahko čutilo, ko so se ustanovile prve stranke. Tukaj naj takoj povemo, da je bilo to popuščanje v katerega je bila primorana slov. partija sicer dobrodošlo, vendar hkrati skrbno naravnano na to, da sami ohranijo dejansko oblast. Zato ni bilo nobenega dejanskega sestopa iz oblasti, o katerem se je takrat govorilo. Politiko zveznega premierja markoviča, ki je začel v sesuti finančni sistem uvajati tržne reforme, so stari kadri že takoj začeli izkoriščati za koruptivno lastninjenje nekdanjega družb. premoženja.

 

Osamosvojitev

 

Prve demokratične volitve leta 1990 so, kot je danes znano presenetile takratno opozicijo zbrano v Demosu, ki je menila, da ne bo zmagala, ampak, da bo igrala vlogo močne opozicije. Demos si je zadal za nalogo dve ključni stvari, da doseže slovensko osamosvojitev in da sprejme novo demokratično ustavo. Osamosvojitev je bila potem, ko so v Beogradu zavrnili možnost konfederacije tako rekoč nujna. Zgodovinske priložnosti se ni smelo več zamujati. Vendar je nova demokratična vlada takoj naletela na nasprotovanje starih sil, ki so še vedno hotele konfederacijo. Konfederacija bi pomenila, da se od Beograda ne bi zares osamosvojili, ampak bi imeli še vedno skupno politiko na mnogih področjih. Stare strukture so osamosvojitvi nasprotovale tudi po plebiscitu in bile zoper vse temeljne osamosvojitvene zakone. Vendar je po drugi strani bila situacija zanje precej neugodna saj Beograd ni sprejemal tudi zamisli o konfederaciji. Gotovo bi bilo nasprotovanje osamosvojitvi še dosti hujše, če ne bi bilo tega dejavnika. Tako pa so se odločili za nekakšno dvojno pot, ki jo nazorno oriše Danilo Slivnik v knjigi Kučanov klan. Stare sile so si razdelile vloge tako, da so nekateri sodelovali skupaj z Demosom pri ustvarjanju nove države ( pri tem nekateri, zlasti na nižjih ravneh niti niso vedeli za dvojno igro svojih političnih vodnikov, kar velja še za druge podobne situacije, vrh in tajne službe, so vedno vedele dosti več od navadnih članov in sodelavcev ), drugi pa temu vztrajno nasprotovali. Stranka SDP oz. nekdanja ZK je samo nekaj dni pred datumom osamosvojitve nastopila za odstop vlade in konfederacijo, ZSMS pa je po zanesljivih pričevanjih celo po vojaškem napadu JLA hotela rušiti samo slov. vlado. Če bi zmagala JLA bi se lahko s pomočjo nasprotnikov osamosvojitve, stara struktura uspešno rešila, če bi pa zmagala slov. stran pa bi zoper lahko dobro prišli skozi. Da so stare sile ubrale to dvojno politiko je pripomogla tudi Demosova politika kohabitacije oz. sobivanja starega z novim. Zaradi interesov osamosvojitve, ki tudi mednarodno gledano ni bila gotova in je ta projekt potreboval čim večjo slov. enotnost ter zaradi dejstva, da je leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah poleg Demosa zmagal tudi Kučan, ni prišlo do pravega reza s prejšnjim režimom. Tako niso poslušali predloga Jožeta Pučnika, da bi potrgali vsaj udbovske povezave, kar se je kasneje izkazalo za usodno. Da je bilo to dejansko težko storiti, ker je bil Kučan v bistvu sam vodja udbe je bilo jasno. Kučanova zmaga na volitvah leta 1990 je bila usodna napaka, ki jo je storil del volivcev. Po dolgih desetletjih kom. manipulacij in medijskem monopolu, ki so ga imele stare sile je bilo ljudi prevariti dokaj lahko. Demokratična zrelost in demokratične vrednote žal ne pridejo avtomatično z navdušenjem za demokracijo, ki je bilo nedvomno prisotno med ljudmi. Druga takšna usodna napaka Demosa je bila, da se je pustil zastrašiti z očitki revanšizma in ni menjal skoraj nobenih kadrov, kar je omogočilo, da so imele stare sile svoje ljudi, ki so delali v njihov interes skoraj povsod. Demos je nekaj ljudi postavil zlasti v tiste inštitucije, ki so se šele na novo oblikovale, kot npr. slov. vojska ali razni organi, ki jih je predpisovala nova demokratična ustava in potreba po novi državi. Večina teh je bil s strani starih sil po njihovi restavraciji zamenjana.

 

Restavracija starih sil

 

Čeprav je Demos povsem uspel s projektom osamosvojitve in smo konec leta 1991 dobili tudi novo demokratično ustavo pa je obenem koalicija demokratičnih sil razpadla. To nenavadno dejstvo je imelo še bolj nenavadno ozadje. Stare sile so našle v nekaterih Demosovih politikih koristne sodelavce. Nekateri so že skozi delali skrivaj za stare lobije, kot npr. Niko Kavčič ali Uroš Korže, nekatere druge kot npr. Bavčarja, zelene, Hribarja, Rupla itd. pa so pridobili na svojo stran postopno. Tine Hribar je sam priznal, da je del Demosa sklenil pogoditi se s starimi silami, da pride na oblast malo popravljena ZSMS preimenovana v liberalno demokracijo. To so storili zato, da bi ustavili 'kler', kakor so sami trdili. Pa vendar je bilo povsem jasno, da kršč. demokrati, nikakor niso sami sposobni prevzeti oblasti, medtem, ko so stare sile bile tega še kako sposobne. Resnična nevarnost je torej gotovo pretila s te strani. Pri tej restavraciji starih sil, ki se je formalizirala aprila 1992 z odstavitvijo Peterleta in prihodom Drnovška so sodelovali tudi levičarski krogi iz tujine, ki so se tudi odločili, da raje zaupajo starim silam, kot pa novim, češ da ne bo zavladala cerkev. Evrop. levica in leva sredina je bila poleg tega tudi sicer zoper slov. osamosvojitev. Podprle so nas takrat zlasti kršč. demokratske vlade, zlasti vladi Nemčije in Avstrije. Nekaj podpore smo dobivali tudi od drugih bivših kom. držav in od nekdanjih disidentov borcev za člov. pravice, ki so sedaj zasedali pomembne položaje, vendar nikakor ne od evrop. mainstream levice, katera si je glede mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške premislila šele dosti kasneje. Demos je imel na lokalni ravni še precej podpore in takrat bi bilo potrebno odločno organizirati opozicijo zoper namero razbitja koalicije in zoper restavracijo starih sil. Žal pa se to ni zgodilo. Tudi nekateri protagonisti osamosvojitve, kot Pučnik ali janša so takrat za krajši čas zastopali stališče, da se odstavi demosovo vlado. Oba sta kasneje to priznala kot napako. Pučnik se je že kmalu začel zelo truditi, da bi parlament sprejel obsodbo komunistične diktature, vendar pri tem ni bil uspešen. Upal je, da bi takšna obsodba ustavila restavratorske težnje starih struktur. Da bi dokončno razbili nove sile so se na volitvah konec leta 1992 poslužili tudi prevare z Jelinčičem. Le-ta je bil bivši udbovec in je še vedno delal za stare strukture. Dobil je njihovo finančno in medijsko podporo. Igral je velikega nacionalista in antikomunista in je tako mnoge zavedel, takoj po volitvah pa je nesel glasove svojih poslancev v podporo Drnovšku. Jelinčič je tudi v naslednjih letih igral podobno vlogo v službi oblasti in tudi danes mu nikakor ne gre zaupati še manj ga jemati resno v njegovih skrajnih nastopih in izjavah. V slov. politični prostor ga je dejansko postavila udba. Po volitvah se je začelo načrtno zmanjševanje pomena osamosvojitve. To je prizadelo celo tiste, ki so aktivno sodelovali pri razbitju Demosa, čeprav so bili že premočno vpeti v nasprotno politiko, da bi resneje nasprotovali. Nekdanja ZSMS sedaj liberalna demokracija je vladala celih 12 let in dobro poskrbela, da se niso razvile demokratične vrednote in zdravo domoljublje. Namesto tega je ponujala nekakšen pragmatizem na vseh ravneh, na ravni ekonomije pa je bila njena glavna preokupacija kako si preko lastninjena zagotoviti kontrolo nad nekdanjim družbenim premoženjem. novi smeri v politiki se je upiral obrambni minister janša. Starim silam se je posebej zameril s knjigo Premiki v kateri je jasno spregovoril o njihovi dvoličnosti pri osamosvojitvi in o njihovi vlogi v zaviranju demokratizacije pred letom 1990, o procesu proti četverici itd. Obračun z janšo je prišel na vrsto leta 1994, ko so ga odstavili, pripravljal pa se je vsaj leto dni. V ta namen so stranke kontinuitete uporabile stare udbovske metode. Policija je uporabljala vohune za delovanje zoper obrambno ministrstvo pri čemer je bila izgovor trgovina z orožjem. Ta trgovina je bila sicer tesno povezana s slov. osamosvajanjem, še danes pa se zlorablja v političnih obračunih, ki jih uporablja tranzicijska levica. Maja 1990 je JLA zaplenila orožje rep. teritorialne obrambe. Pri tem so sodelovale tudi slov. oblasti nenaklonjene osamosvojitvi. Demos je nekaj časa razmišljal o tem, da bi odstavil Kučana zaradi njegove vloge pri tem pa si je zaradi interesov osamosvajanja premislil. Brez slov. vojske osamosvojitve ni bilo moč doseči, glede na takratne razmere. Mednarodna skupnost je imela, kot že omenjeno dokaj čuden odnos do vprašanja razpadajoče Jugoslavije. Evrop. leve sile in tudi ZDA, Rusija in V.B. so bile sprva naklonjene ohranitvi Jugoslavije. Sprejet je bil sklep v OZN, ki je prepovedoval prodajo orožja na območje SFRJ. To je praktično pomenilo zeleno luč za močnejšo stran. Beograd in Miloševič sta imela na strani ves vojaški arzenal JLA in sta lahko mirno izsiljevala druge. Embargo je bil dejansko spodbuda za kasnejšo agresijo in za strašne poboje in genocid na Hrvaškem in v Bosni. Leta 1992 so to evop. države, Nato in ZDA tudi spoznale in tajno pomagale tem državam, medtem, ko so Rusi pomagali Beogradu. Slovenska država je po zmagi in umiku nad JLA dobila kar precej orožja v svoje roke in del tega je prodajala ( ali zamenjala za nafto ) Hrvaški, kasneje pa tudi Bosni. Pri tem je sodeloval seveda državni vrh. Kučan je stvar usmerjal preko veleposlanikov, Gaspari preko carine, Drnovšek preko ministrov. Sklenjeni so bili tudi tajni sporazumi z nekaterimi drugimi državami. Pri tem sta sodelovali tudi ministrstvi za obrambo in notranje zadeve. Prvo je vodil Igor Bavčar, drugo pa janez janša. Bavčar je bil dosti bolj kooperativen s starimi silami in se jim je postopno povsem pridružil ter tudi na hitro bajno obogatel. Že dokaj zgodaj so ga postopno uvedli v državne tajnosti, ki jih je imela nekdanja udba in o katerih bo več govora kasneje. Ko je leta 1993 Boris Platovšek direktor Adita razkril vojaški obv. službi Vomo ozadje načrtov, kako koruptivno lastniniti slov. podjetja preko denarja iz tujine, kateri je izhajal iz udbovske vzporedne ekonomije sta bila o njegovem pričevanju takoj obveščena Kučan in Bavčar, ki sta imela očitno svoje ljudi tudi tam. Šokiranemu Platovšku so to osebno povedali. Vso krivdo za trgovino z orožjem, ki je zaradi embarga sicer morala biti tajna so stare sile skušale in še skušajo naprtiti janši, kajti politično jim je kot ugledna oseba iz časov osamosvajanja, procesa proti četverici in demokratizacije zelo nevaren. V ta namen so angažirali celo navidez neodvisne preiskovalce in raziskovalne novinarje, ki so obenem skrbno prikrivali celotno zgodbo, so pa kar nekaj ljudi uspeli preslepiti.

 

 

 

Koruptivno lastninjenje

 

Nepošteno, nepregledno in koruptivno lastninjenje je bil glavni projekt starih sil ali t.i. tranz. levice, ki so ga izvajali od leta 1992 do 2004. Pri tem so očitno kršč. demokrati igrali vsaj sprva precej sporno vlogo ( mišljen je čas ko so bili v Drnovškovi vladi, sicer bolj kot privesek ). Morda je res nekaj na tem, da so se zadovoljili z vračanjem premoženja RKC in stali ob strani pri lastninjenju, ki sicer ni bilo njihov projekt. Ne glede na to vlogo je bil tranz. levici Peterle še vedno v napoti in so ga odstavili v povsem političnem obračunu glede zunanje politike. Tudi janševa vlada med leti 2004-2008 na tem področju žal ni veliko spremenila, najbrž zato, ker so bile nove kapitalske strukture že trdno ukoreninjene. Stare sile namreč ne obvladujejo le izvršne oblasti, ampak tudi cel sklop družbenih podsistemov, od medijev, šolstva, sindikatov, sodstva in seveda zlasti kapitala. Očitno je, da z nekaterimi izmed teh krogov sklenila nova vlada  celo sodelovati, kar pa se ji je vrnilo v obliki neprijetnih afer, ki se zopet vse uporabljajo in prikazujejo tako, kot, da jih je zakrivila le janševa vlada, čeprav ne vem niti za eno kjer ne bi bile poleg strukture tranz. levice. Vlada se je zadnje leto svojega mandata zavedla nevarnosti in je skušala omejiti moč tajkunskih lobijev Šrota, Zidarja, jankoviča idr. Žal so se leta 2008 vrnile na izvršno oblast stare sile. Le-te vodijo državo v času svetovne finančne in gospodarske krize naravnost katastrofalno. Medtem, ko je bilo pod janševo vlado, kljub nekaterim napakam sprejetih več koristnih ukrepov za spodbujanje gospodarstva in je brezposelnost zelo upadla je sedaj brezposelnost strmo narasla, vlada deluje povsem razigrano, mandatar ne poskrbi niti za toliko reda, da bi ministri normalno komunicirali med sabo in si ne bi podtikali afer ter delali za koristi raznih lobijev. Čas je takšen, da bi bilo treba gosp. ukrepe hitro sprejemati npr. spodbujati izvoz, razbremeniti podjetja pretežkih davčnih bremen, racionalizirati državno upravo itd. Namesto tega doživljamo samo vedno novo zadolževanje. Princip je zelo podoben tistemu iz Jugoslavije. Naj za konec povem, da je povsem zgrešeno imeti tranz. levico za dejansko levico. Tranz. levica pri nas izhaja iz starih struktur prejšnjega režima in si je zagotovila kapital, katerega interese tudi zastopa. Ne zastopa interesov malega človeka, niti malo ne. Malega človeka bo dosti prej obremenila, kot velekapital, kateremu glede skozi prste in ga ščiti tako rekoč na vseh področjih.

 

Nekdanja družb. lastnina ni imela jasno definiranega lastnika. Lastnik naj bi bili kar vsi, dejansko pa so s temi podjetji upravljali v ZK preko svojih ljudi in državne politike. To je precej podobno temu, ko se trdi, da je premoženje države od državljanov ali premoženje RKC od vseh krščenih, ko pa se ve, da dejansko poteka upravljanje s tem premoženjem čisto drugače. Družbeno lastnino so ustvarjali zaposleni v družb. podjetjih s svojim delom in odrekanjem. K njeni akumulaciji je pripomogla sicer tudi nacionalizacija nekdaj zasebnih podjetij, hotelov, trgovin, kmetijskih zemljišč itd. izvedena po vojni. Demosova vlada je sprejela zakon o denacionalizaciji. ki je zagotovilo vračanje te lastnine, po možnosti v naravi, če pa to ni možno preko odškodninskih obveznic. Včasih se nepravilno to primerja z lastninjenjem, ki ga so ga izvedle stare strukture. Pri denacionalizaciji gre za vračanje odvzetega premoženja, pri čemer se ne upošteva desetletja izgubljenega dobička in pravice do razpolaganja s tem premoženjem. Gre torej za popravo krivic, ki so ji stranke kontinuitete že od vsega začetka nasprotovale iz političnih razlogov seveda. To se ne nanaša samo na denacionalizacijo, ampak tudi na razveljavitve krivičnih ideoloških sodb in priznanje statusa političnega zapornika. Zakon je bil sicer sprejet konec leta 1996, vendar se je izvajal zelo počasi in še danes ni docela uresničen. Pri družbeni lastnini, ki je bila ustvarjena z delom ljudi pa je situacija drugačna. Tu bi bilo dejansko pravično poskrbeti, da imajo ustvarjalci te lastnine nekaj od nje. Vlagati zasebni kapital v družbeno lastnino in tako poskrbeti, da dobi konkretnega lastnika je bilo seveda ekonomsko upravičeno in tudi nujno posebej glede na finančni zlom nekdanje Jugoslavije, o katerem smo govorili več poprej. Vendar je vsa stvar potekala dejansko tako, da so iste strukture, ki so zakrivile finančni zlom Jugoslavije in so bile torej dokazano nesposobne sedaj postale na drugačen način lastnice premoženja, s katerim so že poprej razpolagale. Napačno je bilo pripisovati starim politikom neko izkušenost, ker so bili izkušeni zlasti v temu, kako izvajati diktaturo ne pa v temu kako zagotavljati demokracijo. To velja tako za politično področje, kot ekonomijo. Pri lastninjenju je imel veliko vlogo kapital, ki se je nahajal v tujini ( Safti, Hit, Tržaška banka… ) in je izhajal iz udbovske vzporedne ekonomije. O tej ekonomiji, ki je bila izven nadzora SDK-ja naši ekonomski strokovnjaki ne povedo nič, ni bila vključena v njihove analize, ki jih moramo že zaradi tega imeti za nezadostne. Povedal pa je o tem precej sam Niko Kavčič, ki je bil eden izmed akterjev te ekonomije. Šlo je za državno trgovino in švercanje ( medtem ko se je meja za navadne državljane striktno nadzorovala, vnašanje blaga v državo je bilo omejeno in podvrženo visokim carinam, na mejah je vojska celo še leta 1989 streljala na ljudi, ki so skušali prestopiti na črno ) z cigaretami, alkoholom, orožjem, za prelivanje denarja iz igralnic in slov. podjetij v tujino ipd. V tujini naj bi ta denar pomagal slov. manjšini npr. v Italiji, prelival pa se je tudi v ustanavljanje podjetij v Sloveniji. Ob prehodu iz enega ekonomskega sistema v drugega je ta denar služil za koruptivno lastninjenje nekdanje družb. lastnine. To skrivnost prikrito navadnim državljanom so voditelji udbovsko-partijskega omrežja, ki so kasneje postali t.i. tranz. levica skrbno držali zase. Le redko koga so uvedli v te zadeve. Očitno je bil ena izmed takih posvečenih oseb Bavčar, kakor sem omenili poprej. Demos je šele na koncu malo začutil kaj se skriva tu zadaj. Lastninjenje se je dobesedno moralo izpeljati po volji tranz. levice, na nepregleden, nepošten in koruptiven način. Interes, da bi na hitro dobili kontrolo nad kapitalom in obogateli je bil prevelik. Podjetja je bilo potrebno v Sloveniji oceniti kar se da nizko, marsikdaj celo doseči umetni stečaj, samo, da se čim prej pride do kapitala. Poleg denarja iz vzporedne udbovske ekonomije so bile uporabljene tudi banke. Direktorjem, ki so prihajali iz starih struktur so ponujale ugodne in nezavarovane kredite. Ker se je po luknjasti markovičevi zakonodaji vložek zasebnega kapitala povečal  večkratno so tako nekateri naglo postali lastniki celih tovarn, za odplačevanje kreditov pa so nato uporabljali dobiček firme, ki je postala njihova. S pomočjo ustanavljanja odvodnih t.i. by pass podjetij so bile prenesene določene dejavnosti nekega družb. podjetja na privatno firmo, kar je seveda siromašilo firme. Nekatere firme, kot npr. Studio marketing so bile olastninjene že v letu 1991, čeprav je ustavno sodišče istega leta razglasilo za nezakonite brezplačne prenose zasebne lastnine, ki jih je omogočala markovičeva zakonodaja. Očitno se je posebej mudilo s pridobitvijo neposredne kontrole nad javnomnenjskimi podjetji, kar je bil Studio marketing.   Takšen način lastninjenja mora biti pokrit s slabimi zakoni, slabim sodstvom in popolnim pragmatizmom glede poslovne etike. Za vse to so sile kontinuitete poskrbele. Ker se je odlašalo s sodno reformo so se nakopičili sodni zaostanki, marsikatera stvar je zastarala, ker so se zelo skrajšali zastaralni roki za kazniva dejanja. Čeprav je bilo ustanovljenih ogromno nadzornih inštitucij, agencij in inšpekcij so bila njihova pooblastila pogosto nejasna, učinkovitosti pa ni bilo, namesto tega so navadno prelagali odgovornost drug na drugega. Ljudje, ki so pripravljali zakone so jih pisali tako, da so vsebovali številne luknje, čeprav so bili dobro plačani iz proračuna za to, da napišejo kvaliteten zakon. Takšno stanje je šlo seveda najbolj v škodo navadnih ljudi. Mnoge so zadele takšne in drugačne soc. stiske, oškodovani so bili tako rekoč vsi. Malo in srednje podjetništvo, ki bi lahko pomenilo alternativo propadajočim velikim podjetjem, ki so morala po razpadu Jugoslavije tudi iskati nove trge, se je obremenilo z velikimi davki, njegov razvoj je ovirala plačilna nedisciplina, kot posledica slabih in neurejenih predpisov. Najemnine so postajale vse višje in to čeprav bi lahko država poskrbela preko svojih in občinskih prostorov za njihovo regulacijo, raje se je odločila za sporno polnjenje drž. proračuna. Tako se je zdrava in inovativna podjetnost še naprej dušila.

 

Posebno poglavje so certifikati. Makrovičeva zakonodaja je bila konec leta 1992 nadomeščena z novim zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Sledil je polet koruptivnega lastninjenja v letih 1993 in 1994 na katerega je opozarjala SDK pod vodstvom Romane Logar in Bogomirja Špiletiča, vendar se ni zgodilo nič, da bi preprečili škodo, še več omenjena dva sta prišla pod medijski udar tranz. levice, češ, da zganjajo nepotrebno paniko. Kasneje sta oba izgubila svoj položaj, SDK pa se je preoblikovala v novo neučinkovito agencijo. Družbeno premoženje se je prodajalo in razdeljevalo pod njegovo vrednostjo, izvrševale so se namerne slabitve družbenega premoženja in tako so se posledično zmanjševale njegove vrednosti. Primer slabitve družbenega premoženja so bili tudi stečaji, ki so se namerno izvrševali. Pravilnost te trditve potrjujejo podatki Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij. Iz poročila je razvidno, da je bilo vsega oškodovanja premoženja od sredine l. 1993 do konca leta 2001, za več kot 86 milijard tolarjev.

Po ocenah naj bi bilo do leta 96 vsaj 30% primerov stečajev podjetij posledica goljufije, v 90% primerih vidnih in prikritih nelikvidnosti podjetij pa je storjen gospodarski kriminal. Npr. podjetje se čez mero zadolžuje, prevzema nesorazmerne obveznosti, nesmotrno troši sredstva, kljub temu da se odgovorna oseba zaveda, da ni zmožna plačila.

 Pri novem valu lastninjenja so imeli veliko vlogo, kot rečeno tudi certifikati. Certifikate so dobili vsi državljani, starejši, ki so ustvarjali, kot se je štelo več družb. lastnine so dobili večjo vsoto papirnatega denarja, mlajši manjšo. Vrednost na certifikatih je bila seveda prenizka glede na to, kar bi ljudje dejansko morali dobiti. Certifikate se je lahko vlagalo v družb. podjetja in tako se je njihovo premoženje spreminjalo v zasebni delniški kapital. Večino certifikatov so pobrali t.i. PID-i oz. pooblaščene investicijske družbe. Le-te so zagotavljale državljanom, da bodo poskrbele za varno in donosno naložbo njihovih certifikatov. Ravno PID-i pa so se izkazali za eno najhujših prevar, hkrati pa vir za novo koruptivno bogatenje nekaterih. Ker je bilo družb. premoženje umetno osiromašeno in ker so mnogo kapitala zadržali za drugačen način lastninjenja, kajti, da bi ljudje ''preveč'' dobili nikoli nikakor ni bil interes, PID-i niso investirali tako, kot so obljubljali, ampak so bile njihove naložbe večinoma slabe. Nastala je privatizacijska luknja, ki ni bila nikoli zares pokrpana. Zaradi slabih naložb PID-ov in privatizacijske vrzeli je vrednost vloženih certifikatov drastično upadla. Upravljalci PID-ov pa so vseeno obogateli, saj so špekulirali na borzi in delali podjetjem razne usluge.

 

Obstajata dva ekonomska modela. Eden je nastajal v Evropi skozi stoletja in temelji na spoštovanju dogovorov in pogodb v poslovnih odnosih, skrb za dobre poslovne odnose med udeleženimi v proizvodnji, bančništvu ali trgovini svoj smisel dobi ta poslovna etika šele na višji ravni razmisleka, je pa nujna za normalen razvoj, drugi model pa je pragmatični oportunizem, ko čakaš, da kdo naredi neko potezo, potem pa iz tega povlečeš svoj dobiček. Ta model izhaja pa iz barbarstva in je po svojem bistvu goljufija.

Kateri model velja pri nas ni težko ugotoviti. Dodani so mu sicer določeni amortizerji za blaženje soc. problemov, da ne bi prišlo do prehudih nemirov, kar pa po drugi seveda še dodatno obremenjuje državne finance. In da je tako so v tranz. levici dobro poskrbeli, saj so vztrajno zagovarjali in izvajali ekonom. pragmatizem in nasprotovali klasični in preizkušeni poslovni etiki, bolj zavzeti funkcionarji te stranke pa so ob lastninjenju menili, da se tudi zakonov sploh ne potrebuje, ker je treba lastnino rev. preoblikovati. marksizem je več kot očitno napravil dosti več škode, kot je vidno na prvi pogled. Danes daje vlada glede poslovne etike 'krasen' zgled preko ministra Golobiča, ki se je pred javnostjo lagal glede svojega deleža v podjetju Ultra in ga zamolčal, to podjetje pa še danes posluje z državnimi organi, občinami in drugimi organizacijami, ki se napajajo iz drž. proračuna.

 

Namesto zaključka

 

Sedaj sile tranz. levice vodijo državo v času svetovne finančne in gospodarske krize naravnost katastrofalno. Medtem, ko je bilo pod janševo vlado, kljub nekaterim napakam sprejetih več koristnih ukrepov za spodbujanje gospodarstva in je brezposelnost zelo upadla je sedaj brezposelnost strmo narasla, vlada deluje povsem razigrano, mandatar ne poskrbi niti za toliko reda, da bi ministri normalno komunicirali med sabo in si ne bi podtikali afer ter delali za koristi raznih lobijev. Čas je takšen, da bi bilo treba gosp. ukrepe hitro sprejemati npr. spodbujati izvoz, razbremeniti podjetja pretežkih davčnih bremen, racionalizirati državno upravo itd. Namesto tega doživljamo samo vedno novo zadolževanje. Princip je zelo podoben tistemu iz Jugoslavije. Naj za konec povem, da je povsem zgrešeno imeti tranz. levico za dejansko levico. Tranz. levica pri nas izhaja iz starih struktur prejšnjega režima in si je zagotovila kapital, katerega interese tudi zastopa. Ne zastopa interesov malega človeka, niti malo ne. Malega človeka bo dosti prej obremenila, kot velekapital, kateremu glede skozi prste in ga ščiti tako rekoč na vseh področjih.

 

Loading...