Trenutno najbolj priljubljena in najbolj razvpita slovenska komika Jurij Zrnec in Lado Bizovičar nas dobesedno silita, da v njune štose not' pademo. Vstopnice za stožiško predstavo Notpadu lajv so baje skoraj razprodane, cena sitnica, prid'te vsi v Stož'ce po rož'ce. Sploh če ste radi šalabajzerji ali pa bi to nadvse radi postali.
Medijska turbopromocija njune predstave – Zrnec in Bizovičar zares skačeta izza vsakega vogala –, priča o zahtevi in potrebi po vseljudskosti in vseobčestvenosti njunih komičnih sporočil. Še več – po državotvornosti, ki se kaže v promocijski himni bratov Različnik Slovenije ne dam nikoli. Himna ne slavi zgolj omenjenih komikov, ampak želi skozi smeh prikrito promovirati njunega političnega favorita, Zorana Jankovića. Zato so »njegove« Stožice edini primerni prostor za komično poučevanje ovčic.Glasbena podlaga himne je priljubljena pesem »ÄurÄ‘evdan« (1988) legendarne sarajevske skupine Bijelo Dugme (predelava romske ljudske pesmi »Ederlezi«). Pesem ima danes vsejugoslovanski in celo vsebalkanski značaj, zato izbira nikakor ni naključna. Nagovarja kolektivni spomin »glejte, kako smo se fajn imeli« in obeta obnovo Jugoslavije in balkanizacijo Slovenije, ki že poteka v prestolnici. Pod Zokijevo taktirko, kakopak. Zdaj je treba razširiti krila in osvojiti še slovenske kmetavzarje, jim odprti srca za zokijevsko »kozmopolitskost«. Ko se smejimo, nam je lahko oprati možgane, če zraven pojemo še toliko lažje. Potem bomo Slaka zlahka zamenjali z Danijelo. Ali pa s kom drugim po Jankovićevem okusu. En pogled, ena Slovenija, ena melodija, en Zoki, in vsi skupaj v Stožice. Skromni in delavni smo – kaj več od tega nam ni treba. Saj smo vendar ovce, cigu migu, ovce strigu!
Začetek himne »Zlata zora vstaja nad deželo, od Prekmurja do Pirana, / od gora pa do Jadrana, s soncem obsijana« spominja na jugoslovansko ponarodelo pesem »Jugoslavijo«, priljubljeno predvsem po Titovi smrti v 80. letih 20. stoletja: »Od Vardara pa do Triglava, / od Äerdapa pa do Jadrana, / kao niska sjajnog Äerdana, / svetlim suncem obasjana, / ponosita sred Balkana, / Jugoslavijo, Jugoslavijo.« Pesem še danes mnogim nostalgično zasolzi oči (sploh tistim, ki v Jugoslaviji niso nikoli živeli) in na to nostalgijo komično merita Zrnec in Bizovičar. Nasmejmo se zdaj vsi sproščeno in zgradimo skupaj novo Zokislavijo!
Neposredno reminiscenco na nekdanje jugoslovanske floskule lahko razpoznamo tudi v vrstici »Tuj'ga noč'mo, svoj'ga ne damo«. In kot je v komediji običajno, moramo razumeti ravno narobe. Sploh Hrvatom radi kaj odstopimo, medtem ko jih na hrvaški obali preklinjamo. Saj smo v karnevalskem svetu komedije, zato je preklinjanje nujno. Notpadu komika obljubljata celo uresničitev parole »vsi različni, vsi enakopravni«. Komedija res ukinja razlike, še več jih bo ukinil Zoki, ko se zavihti na prestol. Zato skandirajte in zaploskajte: Vsi za Zokija, Zoki zase in za svoje prijatelje!
Poleg jugoslovanske note ima Notpadu himna tudi titoistične konotacije: kdo pa bi lahko bil ta zlata zora, ki vstaja nad deželo (Dežela je za nameček priljubljeni vzdevek za Slovenijo v nekdanjih jugoslovanskih republikah)?! Seveda Janković, ki se nadvse rad enači s Titom. Ampak Janković tako kot Tito ni zora ne sonce, ampak mrak in kvečjemu črno sonce, ker mu smrdi strankokracija. Zato stranski vokal pri tej pesmi poje nekdanji predsednik Milan Kučan. Tudi vi se mu pridružite in dvignite roke: Kdo pa rabi stranke, če imamo Zokija?!
Komično kritiko strankokracije lahko razberemo iz norčevanja iz pregovorne slovenske nesložnosti in sebičnosti: »Vedno složni, vedno solidarni, / dva Slovenca, štiri stranke, / eden zlorablja bulmastife, drug kupuje tanke.« Janković bo seveda Slovence rešil tega problema in ukinil stranke. On ne potrebuje stranke, ampak enopartijski nepluralizem. Hm, to se nekako znano sliši. Seveda, tudi v Jugoslaviji nismo potrebovali strank, ampak nam je zadostoval enopartijski sistem. Ker smo v Sloveniji zdaj tako moderni in kozmopolitski, bomo to ljubkovalno preimenovali v enozokijski sistem. Tako bo najbolje in zavladala bo sloga pod Slovenci, saj se na volišču ne bomo morali potiti pri izbiri svojega kandidata ali stranke. Končno, hvala bogu. Ne, hvala Zokiju. Raje kot v hribe ali pa na bicikl pojdimo v Stožice, pa še flaše z absintom ne smemo pozabiti! Zakaj bi si še želeli, da sosedu crkne krava, saj bo tako super, kot je bilo nekoč v Jugoslaviji in si bomo potlej morali želeti tisto, kar bo rekel Zoki. Vstanite zdaj vsi in v en glas vzkliknite: Vsi smo Zokijevi, Zoki je naš!
Če podrobneje pogledamo, tandem Zrnec-Bizovičar izpolnjuje svoje komično poslanstvo in dejansko deluje državotvorno. Ker nismo kmetavzarski, ampak moderni in kozmopolitski, bomo njuno državotvornost preimenovali v jankovićetvornost. Ali v skladu z usmeritvami »resnih novinarjev« (manj šole kot imajo, bolj resni hlapci so!) za berluskonitvornost. In pri tem ne pozabimo odpeti refrena: Druže Zoki, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo! Zato od njiju pričakujemo nič več in nič manj, kot da mu v Stožicah šalabajzersko in v družbi svojih prijateljev predata štafeto. Ali še raje Slovenijo. V skladu z refrenom: »Eeeee, naj mi vzamejo otroke, ženo, službo, hišo, psa, / dam jim avto in ledvico, vse, / le Sloveni, le Slovenije ne dam nikoli!«. Nikoli nikomer, razen Zokiju. Ali natančneje – Slovenijo samo Zokiju dam, opa cupa, dejmo, hop, hop, hop.