Zmaga sedemletne deklice Line na šovu Slovenija ima talent se je ujela z referendumsko odločitvijo o arbitražnem sporazumu in pokazala številne vzporednice s slovensko politiko. Čeprav se je na prvi pogled zdelo, da sta oba dogodka tekmovala le za gledanost na konkurenčnih televizijah, so rezultati šova pokazali, da Slovenija res ima talent, vendar se je tudi tokrat odločila, da ga utaji in zavrže, v obeh »tekmovanjih« pa so volivci oziroma gledalci lahko regulirano izživeli svoja negativna čustva.
Linina zmaga ponuja številne možnosti razlage. Čeprav so mnogi hiteli razlagati, da je na odločitev vplivala dekličina prikupnost, se za tem skriva veliko nelagodje. Deklica, ki v srčkani oblekici in vsa punčkasta zapoje ljubezenski, natančneje zelo seksualno nabit komad Céline Dion s svojim otroškim glaskom. Kako se lahko odrasli, mnogi med njimi starši ali stari starši, navdušujejo nad deklico, ki poje tako skladbico? Med možnimi izgovori in opravičili je zagotovo ta, da večina sploh ne razume angleško oziroma da besedila pesmi ni razumela v celoti. Kljub temu ne morejo zanikati, da so vedeli in razumeli, da gre za zelo sentimentalno ljubezensko pesem, neprimerno za deklice. Če bi si to priznali, bi se srčkanost nenadoma razblinila in prelevila v opolzkost. Večina, sploh tisti, ki so glasovali za Lino, bo to možnost odločno zavrnila.Druga možna razlaga govori o preveč ambicioznih starših, za katere otroci poligon za doseganje njihovih neizpolnjenih sanj. Na to so nekateri opozarjali že pred finalom šova, čeprav gre za prakso, uveljavljeno tudi drugod, predvsem v ZDA, kjer so otroci projekt staršev v upanju, da bodo dosegli preboj in zaslužili veliko denarja. Ta možnost se kljub moralističnem potencialu zdi še najmanj sporna, ambicije staršev pa se zlahka omeji z zvišanjem starostne meje za sodelujoče. Če ne, bomo ob morebitni drugi sezoni prireditev Slovenija ima talent priča poplavi otroških nastopov in pohlepnih staršev, ki že zdaj načrtujejo, kaj si bodo kupili za nagrado, ki naj bi jo jim prislužili talentirani otroci.
Tretja možnost razlage je slovenska pregovorna zavist, ki je v velikem finalu bušnila na dan. Zato so izbrali prav Lino, ki ima zaradi mladosti najmanj možnosti, da užije in iztrži svojo zmago. Drugi talentirani finalisti bi imeli od zmage in od nagrade bistveno večjo korist. Zmago bi si tudi bolj zaslužili, saj so pokazali večji dar: v petju, plesu, akrobatiki in tudi celostnem nastopu pred javnostjo. Naslov šova namreč ni bil Slovenija je srčkana, ampak Slovenija ima talent!
V tem se kaže tudi slovensko nagnjenje do (naj)slabših možnosti, ki je neposredno povezano z zavistjo: svojega glasu ne bom dal nekomu, za katerega vem, da me toliko presega po talentu, ampak nekomu, ki je sicer talentiran, vendar me zaradi otroštva ali kakšne druge pomanjkljivosti zares ne ogroža. Spopad med tekmovalci je pomenil demokratizacijo talenta in se je zaradi tega tudi prikupil tako širokemu občinstvu, se je to na koncu demokratično odločilo za Lino, ki jih po njihovem mnenju s svojim talentom ne more resno ogroziti. In se prepustili sanjariji: tako smo znali peti tudi sami, ko nam je bilo toliko let kot njej, čeprav smo ta talent kasneje izgubili.
Po mnenju nekaterih sta »tekmovanji« delovali na Slovence diametralno nasprotno: politično jih je razdeljevalo in razburjalo, talentno pa združevalo in sproščalo. To ne drži, saj je tudi finale šova bil za izživetje in sprostitev negativnih čustev, ki jih je občinstvo pokazalo do talentiranih finalistov in jih oropalo za zmago in nagrado. Presenetljiva skupna točka med slovensko politiko in šovom je v tem, da sta »zmagovalca« v obeh primerih najslabša – Lina med najboljšimi slovenskimi talenti in Pahor med najslabšimi slovenskimi politiki (v Sloveniji tako ali tako ni dobrih politikov, ampak samo slabi in še slabši). In to sploh ne zaradi referenduma, ki je le eden od premierjevih »nastopov«, ampak v obče.
Pa saj to ni res, bodo ugovarjali mnogi in hiteli naštevati številne Pahorjeve talente. Pahorjev politični šov je morda zabaven in občasno celo smešen zaradi nenehnih izpadov in čudnega obnašanja, vendar te lastnosti v politiki ne veljajo za vrline, povrh vsega pa za sabo pušča ekonomsko in politično pogorišče. Odkar je prevzel oblast, nam gre vsak dan slabše. Zaradi zatiskanja oči pred nenehnimi aferami svojih ministrov je slovensko visoko politiko spremenil v resničnostni šov politikov, ki v maniri zvezdnikov iz šovbiznisa blatijo, obtožujejo in celo tožijo medije, ki razkrivajo njihove nečednosti. Če je treba, se spravijo še na volivce in jih obsipavajo z žaljivkami. Laganje se prelevi v talent, prehajanje iz ene afere v drugo postane višek politične prefinjenosti. Vse skupaj pa se zalije in zažre v ugledni ljubljanski gostilni As.
Tekmovalnemu višku je pričakovano sledil popolni antiklimaks. Na srečo vse te predpriprave in dobra forma ne bodo šli vnemar. Zdaj, ko smo končno negativna čustva in agresivnost izživeli doma, tako v politiki kot nad talentiranimi, se začenja čas za to, da vso svojo agresijo regulirano in zato nekaznovano preusmerimo navzven, proti tujcem. Svetovno prvenstvo v nogometu je za kaj takega kot naročeno. Ker gre tokrat res za talent in tudi za srečo, na oboje pa slovensko občinstvo/volivci nimamo nobenega vpliva, ne pozabite na robčke.
