Očitno je, da vlada (predvsem predsednik vlade in finančni minister) izgublja kompas. Najprej davkoplačevalski denar neučinkovito porabi, potem nekako ugotovi, da so šli predaleč in da je proračunski primanjkljaj presegel rekordne zgodovinske vrednosti, potem pa kot edini načrt za reševanje iz neprijetnega položaja postavi poviševanje davčne obremenitve in uvajanje novih dohodninskih razredov. Nestrokovno, kot se zdaj že pregovorno premier in finančni minister lotevata vseh ukrepov, ki se dotikajo ekonomske politike, predloge umakneta, takoj ko ugotovita, da ne koalicija, ne opozicija, ne širša javnost njunih idej ne morejo prebaviti.
Komaj se razburjenje v javnosti pomiri, začnejo deževati nove izjave, za katere nihče ne ve, ali gre za prihodnje predloge o vrtanju po davčnem sistemu ali zgolj za umirjanje razmer. Tako smo dočakali take izjave: lahko bi zvišali DDV, dobra ideja je obdavčiti luksuzno porabo in breme krize naj z višjimi davki nosijo tisti, ki več zaslužijo. Poglejmo, ali imajo te ideje kak smisel.
Zakaj višji DDV? Zato da bi napolnili izpraznjeno blagajno? Bi res kdo rad predlagal, da plačujemo višje končne cene za dobrine in storitve, ob dejstvu, da država noče ne zmanjšati javne porabe ne uvesti stroškovne učinkovitosti pri alokaciji javnofinančnih sredstev? Zdi se popolnoma nesmiselno, da bi se vsem državljanom zmanjšala poraba ob zvišanju DDV, javni finančni odhodki bi ostali nespremenjeni, stroškovne učinkovitosti pa ne bi nihče preverjal. Na kratko povedno, ali bi se odločili sami od sebe, da mečete denar v vrečo nekega dacarja, pri tem da veste, da ima vreča luknjo in da pol vašega denarja iz te vreče takoj pade ven? Navsezadnje se je ta silna skrb za socialno vzdržnost nekaterih levičarjev v vladi skupaj s solidarnostjo, ki jo imajo polna usta, zdaj zreducirala na dejstvo, da bodo ti obubožani reveži, brez službe, vsi po vrsti plačevali višji DDV. Toliko o socialnem čutu.
Obdavčevanje porabe luksuznih dobrin je še ena taka nelogičnost. Vsi zbrani v vladi, samo pomislite – najprej to, kaj so to luksuzne dobrine? Ali res zelo dobro poznate mejo med luksuzno in navadno dobrino? So jadralna letala luksuz? Res? Dobro, potem nenormalno obdavčite jadralna letala. Imate sploh predstavo, kaj se bo zgodilo? Prvič, podražili boste ceno doma proizvedenih jadralnih letal in s trga vrgli domače proizvajalce (ne samo jadralnih letal, ampak tudi dobavitelje delov za jadralna letala). Mislite, da je težko tistemu, ki si jadralno letalo lahko privošči, oditi v Avstrijo in si parkirati takšno dobrino na graškem letališču? Zadnja točka je torej ta, da vržete domače podjetje s trga (in, da, ustvarite brezposelnost – kako silno socialen ukrep, kajne?) in samo preusmerite porabo v sosednjo državo.
Drugič, ste res prepričani, da se bo s takimi davki nabralo dovolj denarja za krpanje proračunske luknje? Dvomim, predvsem zaradi tega, ker v Sloveniji spet ni toliko ljudi, ki bi kupovali velike količine luksuznih dobrin (pet v Sloveniji prodanih kostimov Gucci ni ravno enako deset tisočim prodanim kostimom Zara), pa tudi zato: če je že nekdo neverjetno premožen, zakaj bi se obremenjeval s slovenskimi davki, saj se lahko usede na letalo in kupi enake luksuzne dobrine v Moskvi, in sicer brez cene, ki bi vključevala tak davčni eksperiment.
Da pa ne bi ostala argumentacija samo pri amorfni skupini bogatinov, si zamislimo tak primer. Recimo, da imate čisto povprečne dohodke od dela in trideset let zbirate denar za razkošno jahto, ki si jo vsekakor želite imeti. Ko jo boste šli kupit, ne bo stala toliko kot primerljiva jahta v denimo Italiji, ampak bo cena višja za ta prekrasni davek na luksuzne dobrine. Prekrasno, navadni, povprečni državljan bo vse življenje delal za svoj cilj, na koncu pa do dobrine ne bo prišel, ker mu bodo v ceno všteli davek za kaznovanje bogatinov. In navsezadnje, mar se vam zdi pravično kaznovati izbiro posameznika, ki je denar pošteno zaslužil, z davkom, in to samo zato, ker sovražite dejstvo, da je v življenju s svojim delom naredil več, kot je nekdo drug?
Potem je še kronski argument (in to v državi, ki je znana po tem, da se plačuje večje davke na delo kot v veliki večini svetovnih držav) – kdor ima več, naj plača več in pravično je, da se bogastvo prerazdeli od bogatih na revne, zato je Križaničeva ideja o dveh novih dohodkovnih razredih, ki povečujejo davčno progresijo, smiselna. Prvič, kaj ima tisti, ki je v najnižjem dohodninskem razredu, več, če se davčna progresija v najvišjem razredu dohodkov poveča? Popolnoma nič, saj bo še vedno plačeval isti davek na delo. Ima morda potem kaj drugega kot to, kot da se z davkom udari tistega, ki zasluži več? Razen manjše zavisti dvomim, da kaj, saj so vse take akcije zgolj zaradi polnjenja državnega proračuna.
Drugič, če Semolič kot vodja največjega sindikata, ki naj bi se bojeval za pravice vseh delavcev, izjavi, da je pravično bolj obdavčiti tiste, ki zaslužijo več, potem se lahko legitimno vprašamo, ali se ta človek res zavzema za delavce? Zakaj hoče kaznovati del zelo uspešnih delavcev? Mar dela razlike? Ima pri tem kako prikrito agendo? Kaj so mu pravzaprav naredili tisti, ki zaslužijo več od povprečja, da z njimi noče biti solidaren in zanje nima svojega plemenitega socialnega čuta? In tretjič, ne razumem, zakaj Pahor ne more razumeti paradoksa, ki ga stalno ponavlja: po eni strani trdi, da si želi vzpostaviti konkurenčno gospodarstvo, ki temelji na visoki dodani vrednosti in tehnološki intenzivnosti, po drugi strani pa sporoča naslednje: če se boste pridno učili, trdno delali in bili podjetni, vas bomo kaznovali tako, da vam bomo z davki pobrali večino tistega, kar boste ustvarili.
Razumem, da je nekonsistentnost del Pahorjevega in Križaničevega pristopa k reševanju finančnih problemov, ne razumem pa, zakaj bi pod takimi pogoji kdorkoli sploh hotel biti marljiv, pošten, podjeten in delaven. Sicer to verjetno tako ali tako ni pomembno, pomembno je, da Pahor vztrajno ponavlja tri besedne – imamo socialni čut, smo solidarni in iščemo dogovor s socialnimi partnerji. Lepo, ampak, ko boste dosegli ekstazo socialnega čuta, maksimalno solidarnosti in vrhunski dogovor s socialnimi partnerji v tej državi, ne bomo proizvajali nič drugega več kot kartonaste škatle.
