Dr. Umek se spominja zelo težkega primera, ko je maja leta 1986 pred domačim blokom v Ljubljani izginila 11-letna deklica Maja Vojvoda. Še vedno je vpisana na policijski seznam pogrešanih oseb. Profesor pravi, da se je v preteklosti govorilo, da je v Italiji odrasla, bile so še mnoge različne informacije.
To se mu ne zdi verjetno, vsako tako sporočilo pa seveda v vseh primerih pogrešanih otrok izredno vznemiri starše. To je kot sol na rano, spet začnejo močneje upati in sledi novo razočaranje. Seveda starši vedno upajo, da je njihov otrok živ in v redu, žal pa po mnogih letih za to skoraj ni verjetnosti.
Bolje pozna primer izginitve 18-letnega Jureta Plevnika iz Celja, dijaka celjske srednje ekonomske šole. Zgodilo se je leta 2000. Tudi on je še vedno na seznamu pogrešanih. Policija je primer intenzivno preiskovala, prišli so do določenih odkritij, vendar Jureta niso nikoli našli. Mama je zelo vztrajala, da bi nadaljevali z iskanjem, večkrat je dobivala sporočila, da so njenega sina videli v različnih državah po svetu.
Toda vse do danes policija ni odkrila, kaj se je zgodilo. Jure naj bi bil vpleten v računalniške transakcijske goljufije, kar je pozneje ugotovila policija. Njegova mama o tem ni vedela nič. Menila je, da se je iz tega skušal umakniti, zato naj bi ga umorili. Toda po besedah Umka je mama vedno, ko se je že sprijaznila, da sina ni več, prišlo kakšno sporočilo, ki ji je dalo upanje.
Vprašamo ga, kaj bi psihološko za mamo pomenilo, če bi policija nekoč potrdila sinovo smrt. Ne glede na tragično novico bi bilo to olajšanje, pravi. Človek se čez nekaj časa sprijazni, da nekoga ni, seveda pa bolečina nikoli ne mine. Nekateri ljudje se trudijo ugotoviti, kje so padli in bili pokopani njihovi predniki še iz prve svetovne vojne, da bi se nekako poslovili od njih. Pri tistih, ki jih nikoli ne najdejo, gre pogosto za samomor, ugotavlja. Včasih se okostje odkrije šele po nekaj letih.
Dogajajo se tudi nesreče, recimo v gorah, v gozdu. Nekateri pa se enostavno odločijo in gredo. S svojimi sorodniki, okoljem nočejo imeti več stikov. To se v glavnem odrasli, ne mladostniki. Slednji večkrat bežijo od doma zaradi uporništva. Če nekdo želi, da ga ne najdejo, gre v tujino. Slovenija je za kaj takega premajhna.
Gre po njegovem pri otrocih, ki izginejo, za ugrabitve? Lahko bi šlo tudi za to. A tega pri nas kaj dosti ni.