Širca: ZNP vplival na poslance SD

Majda Širca v pismu poslancem SD za zavrnitev zakona obtožuje manipulacije Združenja novinarjev in publicistov. Predsednik ZNP Igor Kršinar je zaradi pripisanega vpliva počaščen, vendar vesel, če so res prisluhnili argumentom združenja.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Igor Kršinar je izjemno počaščen, če je imel njegov poziv, ki ga je tik pred prvo obravnavo zakona o medijih poslal vsem poslankam in poslancem, tako velik vpliv na njihovo odločanje. Prepričan je, da so poslanci sposobni ločevati med diskreditacijo in argumenti, navsezdanje je bilo nezadovoljnih nad predloganim zakonom in tudi razlogov za njegovo zavrnitev veliko več: "Zakon je bil sramota za vlado, saj je bil škodljiv za novinarsko avtonomijo in je spominjal na sporni madžarski medijski zakon, o katerem je razpravljal evropski parlament. Verjeti je, da bi lahko razpravljali tudi o zakonu, ki ga je predlagala nekdanja ministrica Majda Širca, na koncu pa bi o zakonu odločali še volivci na referendumu, kar bi nas stalo najmanj štiri milijone evrov. Najbolj sporna v predlaganem zakonu je bila določba o svetu za medije, ki bi opravljal podobne naloge kot madžarski organ, čeprav ne bi kaznoval novinarjev in medijev. Namesto njega bi to počeli inšpektorji, svet pa bi podobno nadziral medije in o tem poročal ministrstvu za kulturo. Poleg tega bi ta organ, ki bi ga parlament imenoval z navadno večino, celo razpravljal o novinarski etiki in imenoval zunanje člane novinarskih častnih razsodišč. Česa takega si niso izmislili niti madžarski vzorniki slovenskih piscev medijskega zakona. Prav tako bi bilo sporno, celo protiustavno, da bi častno razsodišče Društva novinarjev s svojimi pogosto politikantskimi razsodbami onemogočalo pridobitev statusa samostojnih novinarjev. V pravni državi je za to pristojno le sodišče, zato je žalostno, da ministrstvo za kulturo ne premore pravnika, ki bi oranžne jurišnike na to opozoril. Podobna bedarija so bile določbe o odgovornem uredniku, ki bi po novem moral cenzurirati spletne komentarje, sicer bi ga čakala globa. Da so snovalci zakona želeli večji politični nadzor nad mediji, smo se prepričali tudi iz določbe, po kateri bi morali koncentracijo priglasiti tudi manjši mediji, čemer se je uprl celo v. d. varuha konkurence Damjan Matičič. Vrhunec pa je bil nameravan politični obračun z najbolj poslušano komercialno radijsko postajo Radio 1, katere propad bi povzročil z ukinitvijo radijskih mrež, da bi lahko njeno mesto prevzela radijska postaja, ki ji je vladajoča koalicija v zadnjih letih omogočila pridobitev frekvence na vseh območjih Slovenije. Povsem razumljivo je, da je Radio 1 začelo zbirati podpise za referendum, ki bi jih vložili, če bi bil sporni zakon kljub vsemu sprejet."

Kršinar sicer razume psihične bolečine nekdanje ministrice, saj je bil predlagani zakon o medijih že njen tretji izdelek, ki je končal na smetišču zgodovine, ampak to se pač zgodi, če se nekdo obnaša arogantno do soljudi: " Da je šlo izključno za projekt ene stranke in njej naklonjenega dela strokovnjakov, je sklepati iz same razprave v državnem zboru in glasovanja. Zakon so namreč kritizirali tudi koalicijski poslanci, nekateri poslanci SD so glasovali proti zakonu oziroma so se vzdržali, celo tisti poslanci SD, LDS in Desus, ki so zakon podprli, so to storili pod pogojem, da bi ga popravili v drugi obravnavi. Veseli smo, da so poslanci prisluhnili tudi našim argumentom, kar sklepamo iz same razprave, v kateri so opozarjali prav na probleme, na katere smo jih opozorili. Veliko bolje je bilo zakon zavrniti v celoti, kot pa popravljati nekaj, česar se ne da popraviti. Obstoječi medijski zakon sicer ni idealen, ampak je še vedno veliko boljši od tistega, s katerim so nam grozili v stranki Zares. V združenju smo vseskozi menili, da bi bila veliko boljša rešitev, če bi izboljšali obstoječi medijski zakon, ga posodobili ter bolje uredili tudi vprašanje pravice do popravka in odgovora, ki najbolj razburja kritike sedanjega medijskega zakona."

Pismo Majde Širca objavljamo v celoti:

Drage poslanke SD mag. Julijana Bizjak Mlakar, Janja Klasinc, mag. Andreja Rihter, draga poslanca SD Tomaž Tom Mencinger in Anton Kampuš!

V popravku prispevka, objavljenega 18. julija v časopisu Dnevnik, poskušate obrazložiti, zakaj ste nekateri poslanci in poslanke SD glasovali proti zakonu o medijih oziroma se pri glasovanju vzdržali.

Pravite, da ste z zavrnitvijo "slabega zakona, ki je v nasprotju z javnim interesom, koristi pa lobijem in kapitalu, zavrnili berluskonizacijo medijskega prostora" in da ste "glasovali odgovorno in v javnem interesu".

Ob vaši trditvi, da ste z zavrnitvijo predloga zakona ravnali odgovorno, se seveda sprašujem, ali to pomeni, da so vsi ostali poslanci SD glasovali neodgovorno in za berluskonizacijo Slovenije? Sprašujem se tudi, ali je ravnala neodgovorno tudi vlada, ki je zakonu dala zeleno luč in ga podprla? Je premier Borut Pahor, ko je obljubil novinarjem več avtonomije - kar je zakon upošteval - koketiral z Berlusconijem ali z javnim interesom? In sprašujem se tudi, ali je večina strokovne javnosti, ki je zakon soustvarjala in nam svetovala, ravnala brez odgovornosti do medijske krajine?

Podpisane poslanke in poslanci ste očitno "pozabili" - pa čeprav ste bili nekateri zraven! - da smo zakon koalicijsko uskladili in tudi pustili odprte možnosti za izboljšave v nadaljnjem življenju zakona. Kaj se je zgodilo kasneje, da te možnosti in priložnosti zakon ni dobil, ve najbolje vsak sam.

A najbrž je šlo tudi za preračunljivost in trgovanje. Če pa je šlo za razloge, ki jih navajate pod demagoško oznako berluskonizacije slovenskega medijskega prostora, pa dovolite, da temu vašemu alibiju nalijem nekaj čistega vina.

Pravite, da iz razprav izhaja neusklajenost zakona tako s civilno družbo kot z obema novinarskima organizacijama. Ker ste najbrž za merilo stališč civilne družbe vzeli javno razpravo v državnem zboru, naj vam zbistrim in osvežim spomin, da so večinski del časa in prostora na tej predstavitvi dobesedno okupirala stališča ene radijske mreže in njenih klonov, ki so branili njim ugoden (monopolni) položaj. Kot vročim zagovornicam in zagovornikom javnega interesa ne velja ponavljati dejstva, da so frekvence javno dobro in da ni dobro, da se jih "privatizira" ali centralizira na način, da ne več služijo tistemu, za kar so bile pridobljene - v tem primeru interesom lokalnih skupnosti.

V kolikor bi, spoštovane poslanke in poslanci SD, prisluhnili stališčem Društva novinarjev Slovenije - očitno pa ste sledili zlasti na pamet izrečenim diskreditacijam Združenja novinarjev in publicistov - bi razumeli, da ni nihče nasprotoval (naknadno) izraženi želji Društva novinarjev o poostritvi že zelo ostrih pogojev presoje lastniških deležev oziroma koncentracije lastništva. Po sedaj (in v bodoče) veljavnem zakonu lahko ranljiv medij - kot je npr. tudi Večer - mirno prevzame podjetje brez denarja in brez etike poslovanja. Mimogrede: ta sumljiv, slamnati in interesno pogojen posel, ki sliši na 3Lan in Raščan, je ministrstvo za kulturo zaenkrat nekako preprečilo, toda nad njim visi odvetnik s tožbo, ki se naslanja na pravo (kar ne pomeni tudi na prav) sedanjega, vam tako ljubega zakona o medijih. Zakona, ki daje možnost, da npr. v Večer vstopi partner, ki nima prebite pare, a dovolj volje, da izropa prevzeti časopis. Toliko o vašem očitku, da predlog zakona omogoča nepreglednost lastništva in finančnih poslov ter vstop špekulantom, ki želijo medije finančno izčrpavati ali jih uporabiti v politične namene. Z vašim glasovanjem ste omogočili, da se prav to stanje nadaljuje.

Sicer pa: kako naj bi - tudi če bi hoteli - uskladili stališča med obema novinarskima društvoma, če v stališčih Združenja novinarjev in publicistov  zasledimo  povsem nasproten očitek; namreč o preveč kontroliranih lastniških prehodih, ki jih prinaša zakon? Dvomim sicer, da so zakon v združenju sploh dobro prebrali, sicer ne bi podajali "na pamet" pripomb o tem, da naj bi o koncentraciji odločalo ministrstvo (kar na moje vztrajanje ni soudeleženo, saj smo sledili političnemu samoomejevanju ).

Pa tudi očitki o "pomadžarjenemu" Svetu za medije, ki so očitno prevzeli tudi vas, so polni namernih zaslepljevanj in nerealnih primerjav. Madžarski zakon (ki ga je sicer pozdravil evropski poslanec Zver) prinaša svet za medije, ki pooblastila, da npr.  prepove raperski komad v mediju, pregleda še neobjavljene tekste v medijih, vpogleda v zaščitene in zaupne informacije, tajne sisteme, zavrača koncesije, regulira sofinanciranje medijev in zaračuna kazni (čez 700 000 Eur!), če mediji ne poročajo pravilno, torej po meri oblasti.

Svet za medije, kot ga je uveljavil predlog našega zakona, seveda takih rešitev iz "temne strani meseca" in absolutističnega nadzora še zdaleč nima. Če vam pa ni bil všeč, bi ga lahko v nadaljevanju obravnave spreminjali: bodisi v tiskovni svet, bodisi v medijsko zbornico, bodisi v karkoli drugega, kar smo predlagali že sami, ko se je zakon pisal, a vedno je bil nekje nekdo, ki bi želel nekaj drugega - tudi možnost, da njegove naloge prevzame kar ministrstvo za kulturo, saj se ga je v tem mandatu prepoznalo za kompetentnega in odprtega sogovornika. Toda vemo, da mandati niso večni, in verjamem, da spomin na nekdanje oblastniško šarjenje po medijih ni zbledel. Ali pač?

Spoštovane poslanke in poslanci!

Tudi odgovor kulturnega ministrstva na poziv informacijske pooblaščenke, ki ste ga dobili na poslanske klopi tik pred glasovanjem, je bil jasen: v medresorskem usklajevanju sta ji nasprotovala vsaj dva ministrstva, rekoč, da so rešitve neskladne z lastnim zakonom.

V nadaljevanju tudi zelo rokohitrsko ugotavljate, da bi novi zakon onemogočal objavo popravkov in odgovorov. Ups! Ta pa je res slepa! Pravica do odgovora in popravka je zapisana v ustavi in nihče je ne želi niti nima pravice zaobiti. Jo je pa nedvoumno potrebno urediti, saj je rešitev, kot jo je prinesla Grims/Simonitijeva ureditev - in ji ploskate - sporna za ves novinarski svet.

Toliko o vaši odgovornosti in javnem interesu.

Majda Širca