Na letošnjih parlamentarnih volitvah se bo znova pomerilo tudi nekaj politikov, ki so bili skoraj vso svojo poklicno kariero zgolj to – politiki. Nekateri celo dvomijo, ali bi bili uspešni še na kakšnem drugem področju. Sami se zavedajo, da jih zna volilni preizkus postaviti na druga tla, toda za zdaj o drugih možnostih ne razmišljajo. Po mnenju strokovnjakov ima fenomen večni politik zanje slabosti, pa tudi prednosti.
Najbolj znan od tako imenovanih večnih politikov je nekdanji predsednik države Milan Kučan. Rodil se je še v času Kraljevine Jugoslavije, njegova politična kariera pa je bila tako rekoč vse od študijskih let (1961–1964) utečena kot po tirnicah. Takoj po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti so ga zaposlili pri tedanji Zvezi mladine Slovenije (predhodnici ZSMS), ki jo je nato v letih 1968–1969 tudi vodil. Ker se je izkazal kot zvest partijski kader, so ga tega leta namestili v sekretariat Zveze komunistov Slovenije, kjer je ostal do leta 1973. Poskus liberalizacije sistema na začetku sedemdesetih, ki ga je Tito z oprodami v kali zadušil, je prebil na »pravi« strani, torej na protiliberalni. To ga je izstrelilo na mesto sekretarja Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). Tam je »združeval različne interesne skupine« pet let, ko je po mnenju političnih mentorjev, med njimi Mitje Ribičiča in Staneta Dolanca, postal zrel za vodenje Skupščine Socialistične republike Slovenije. Tudi tu se je izkazal, tako, da je partija zanj čez nekaj let našla novo, še višjo dolžnost. Leta 1982 so ga postavili za slovenskega predstavnika v predsedstvu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. V tem času se je tehtnica že prevesila in je sam začel postavljati ljudi na ključna mesta. V zadnjem štiriletju vladavine komunistov na Slovenskem, od 1986. do 1990., je prevzel tedaj najpomembnejšo politično funkcijo. Postal je predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. To je bilo ključno za njegovo nadaljnjo politično kariero. Komunisti so okupacijo Jugoslavije v letih 1941–1945 izkoristili za obračun s političnimi nasprotniki in krvav pohod na oblast, Kučan pa je razpadanje Jugoslavije spretno izkoristil za ohranitev oblasti. Nasproti srbskega trdorokca Slobodana Miloševića se je doma predstavljal kot demokrat in borec zoper centralizem, čeprav se je še leta 1989 zavzemal za socialistično Jugoslavijo, brez strankarskega pluralizma in v sklopu neuvrščenih. Pravočasno je ugotovil, da ga takšna drža ne bo ohranila na oblasti. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 so volivci, seveda ob ustrezni medijski usmeritvi, njegovo demokratično prelevitev »kupili« in ga ustoličili za predsednika predsedstva Slovenije.Spretna evolucija
S tem se je začelo njegovo novo obdobje, katerega prvi preizkus, osamosvajanje Slovenije skupaj z osamosvojitveno vojno, je preživel kot eden ključnih slovenskih akterjev osamosvojitve. To mu je ob nadaljevani močni medijski podpori tlakovalo politično kariero za nadaljnje desetletje. Leta 1992 so ga volivci postavili za predsednika Slovenije, enako leta 1997 za nov petletni mandat. Pred šestimi leti, leta 2002, je mandatov dokončno zmanjkalo in pred 61 let starim Kučanom sta se odprli dve opciji: nadaljevanje politične kariere v sklopu katere od strank ali upokojitev. Kot človek, ki je bil politično socializiran v zavračanju vsakršnega enakopravnega strankarskega tekmovanja, se je odločil za slednjo kar pa ni prineslo tudi politične upokojitve. Kmalu je ustanovil »klub bogatih upokojencev« Forum 21, prek katerega je poskušal ohranjati vzporedne centre moči v gospodarstvu, politiki in medijih. Po mnenju nekaterih je njegova obsedenost z oblastjo že skoraj bolestna, kar naj bi dokazovalo tudi letošnje ponovno aktiviranje pred državnozborskimi volitvami. Ne želi »urejati« zgolj razmerij na tranzicijski levici, ampak kar v vsej družbi.
VEČ V TISKANI IZDAJI