Silvester Šurla: Sled belega prahu

Prejšnji četrtek se je nadaljevalo sojenje v primeru Balkanski bojevnik, od aretacije članov kriminalne združbe pa sta minili že dve leti. Tošić je vodil slovensko vejo preprodajalcev mamil, ki ji je načeloval neulovljivi balkanski kralj mamil Darko Šarić – iz Južne Amerike je pretihotapila kar nekaj ton kokaina. Hudodelska združba je delovala na območju Črne gore, Srbije, Slovenije in Italije. Že leta 2008 pa je prevzela monopol nad trgovino s kokainom v okolici Milana.

Ključno vlogo pri razbitju mreže balkanske kokainske mafije je imela ameriška agencija za boj proti drogam (DEA), velik del prisluhov in obremenilnih dokazov proti obtožencem pa je zbrala srbska tajna služba BIA. Slovenski organi pregona naj bi pri tem imeli obrobno vlogo. Še več: že več kot deset let v javnosti krožijo sumi o povezavah kriminalnega podzemlja z vplivnimi strukturami v policiji in Sovi, pa tudi v določenih političnih krogih. O tem je že konec devetdesetih v knjigi Potnikovo poročilo pisal pokojni Danilo Slivnik.

Pred dvema letoma pa je Reporterjevemu novinarju neimenovani dober poznavalec dogajanja v kriminalnem podzemlju na vprašanje, ali je mogoče, da slovenski organi pregona niso nič vedeli o tihotapljenju ton kokaina vse dotlej, dokler jih niso obvestili italijanski in ameriški kolegi, zelo zgovorno dejal, da je policija vse Tošićeve premike budno spremljala, a vsakič ko so se na to začeli resno pripravljati, je prišel ukaz z visokega mesta, naj se akcija prekine, češ »vse je pod nadzorom«.

»Jasno mora namreč biti, da take količine kokaina ne morejo kar tako, nevidno, pripotovati v našo državo in jo potem prav tako nevidno zapustiti. Tega ni mogoče skriti, če nimaš opore pri visokih državnih funkcionarjih,« nam je pripovedoval naš vir.

V letih 2008–2010, ko so agenti ameriške DEA v sodelovanju z srbsko tajno službo BIA in italijansko policijo sledili tihotapljenju ton kokaina, je na mestu ministrice za notranje zadeva sedela tedanja predsednica LDS Katarina Kresal, minister za pravosodje pa je bil njen strankarski kolega Aleš Zalar.

Žena slednjega Mojca Zalar Kocjančič pa je bila sodnica poročevalka v zunajobravnavnem senatu ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je razveljavil sklepe preiskovalnih sodnikov o priporu osumljenih v zgodbi Balkanski bojevnik, a so bili ti takoj nato spet odrejeni. Ta zaplet je tedaj povzročil precej zgražanja v medijih in veliko razburjenje javnosti. Če bi združbo narkobarona Tošića res izpustili, bi organiziranemu kriminalu dali zelo jasen signal, da je Slovenija slabša od Balkana in celo od Južne Amerike, je bilo mogoče slišati mnenja poznavalcev.

A Slovenija, kar se tiče pregona organiziranega kriminala, ni daleč od »banana republik«. Če bi imeli več takih tožilcev, kot je Jože Kozina, ki preganja nesojene slovenske tajkune, bi bilo pri nas marsikaj drugače. A riba smrdi vedno pri glavi, to velja tudi za pravosodne organe. Najbrž le v »banana republikah« šef tajne službe lahko postane predsednik neke politične stranke. In samo v takšnih državah si najbrž kak bivši šef tajne službe lahko privošči pričanje v korist kakšnega barona narkomanskih poslov.

Iztoku Podbregarju to ni bilo prav nič nerodno storiti. Na sodišču je na predlog obrambe (odvetniške družbe Čeferin, ki ga zastopa tudi v kazenskem postopku zaradi nezakonitega črnega fonda v Sovi) kot priča izjavil, da srbska obveščevalna služba BIA po njegovem »strokovnem« mnenju ne bi smela zbirati dokazov proti Tošiću in drugim obtoženim. Manever obrambe je jasen: s Podbregarjevim pričanjem je začela izločati nekatere ključne obremenilne dokaze (predvsem prisluhe) proti obtoženim tihotapljenja in preprodaje več ton kokaina.

Žal vse to ni teorija zarote, dejstva lahko govorijo sama zase. Kje živimo?!