Na spletnem mestu http://cae-udba.net je ponovno dostopen seznam sodelavcev nekdanje komunistične tajne policije v Sloveniji. Seznam Udbinih dosjejev je pred sedmimi leti na svetovnem spletu (udba.net) objavil avstralski Slovenec Dušan Lajovic.
Ob tej priložnosti ponovno objavljamo del članka Igorja Kršinarja o razvpitem seznamu udba.net.Po šestih letih še vedno ni uradno razjasnjeno, koliko so podatki iz centralne evidence, ki jo je na spletu objavil Lajovic, verodostojni. Tudi mnenja arhivarjev in zgodovinarjev se razlikujejo; za nekatere so vsi podatki pristni, za druge pa sporni, predvsem ker ni znan njihov izvor. Lajovic je v svoji knjigi zapisal, da naj bi mu filmske trakove, na katerih je bilo presneto omenjeno gradivo, izročil Jože Malnar (pozneje je povedal, da je to ime izmišljeno), ki naj bi bil sorodnik uslužbenca takratne varnostno-obveščevalne službe. Podatke naj bi mu izročil tik pred razglasitvijo slovenske samostojnosti leta 1991, na njem pa naj bi bilo zbrano gradivo Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) iz leta 1987. Lajovic priznava, da podatki o sodelavcih SDV niso popolni in da na seznamu ni vrha Udbine hierarhije in nekaj sto izbrancev, ki so bili posebej organizirani, oboroženi in opremljeni za likvidacije in druge posebne naloge. Priznava še, da so se nekateri po krivici znašli na seznamu sodelavcev SDV, ker jih je ta izsiljevala, pozneje pa so se sodelovanju z njo izognili in jih je ta navedla kot opuščene sodelavce. Poleg uslužbencev in sodelavcev SDV so na seznamu dosjejev tudi njeni viri in osebe, ki jih je tajna komunistična policija nadzorovala (denimo Jožeta Pučnika in Janeza Janšo).
Blokada pri črki K
Da je seznam nepopoln, priznavajo tudi arhivarji in zgodovinarji. Kljub temu nekdanji direktor Arhiva RS Vladimir Žumer še vedno meni, da gre za popolnejše in celovitejše podatke od tistih, ki jih hrani Arhiv: »Možno je, da bi kdo manjkal, ne pa, da bi koga dodali. Ko se je ta seznam pojavil na internetu, smo ga dva dneva nalagali na naše diskete, prišli smo do črke K, nato pa je stran izginila, ker je dostop do nje zablokiral inšpektor za varstvo osebnih podatkov Jože Bogataj.« Od takrat dalje seznama niso dobili, čeprav po Sloveniji še vedno krožijo kopije omenjene evidence. Lajovic naj bi obiskal Arhiv in arhivarki Ljubi Dornik Šubelj obljubil, da jim bo izročil filmske trakove z evidenco RSNZ, a tega še niso prejeli. Šubljevi se zdijo omenjeni podatki sporni zaradi nejasnega izvora, toda Žumer je prepričan, da so pristni, saj so se podatki, ki so jih primerjali s tistimi, ki so jih že imeli, izkazali za verodostojne. Podobno meni tudi za priloženi šifrant, ob katerem pa opozarja, da se je lahko na seznamu sodelavcev znašel tudi kdo, ki so ga le preverjali, mnogi, ki so bili označeni kot viri SDV, pa lahko niso vedeli, da so se pogovarjali z agenti ali sodelavci SDV. Žumer nam je še povedal, da je centralna evidenca nastala v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so združili podatke iz šestih ročno vodenih kartotek v enoten računalniških sistem, zato na njem najdemo ne samo osebe z dosjeji SDV, temveč tudi tiste, ki so jih obravnavali zaradi kaznivih dejanj in prekrškov.
Razdeljeni zgodovinarji
Pristnost podatkov s spletne strani udba.net je sprva potrdil tudi zgodovinar dr. Božo Repe. Novinarjem, ki smo pred šestimi leti o tem poizvedovali, je v telefonskem pogovoru dejal, da se mu zdijo pristni v primerjavi s tistimi, ki jih hrani Arhiv RS in ki so dostopni samo določenim osebam. Čez čas je mnenje spremenil in tako zdaj zatrjuje: »Moje stališče v vseh javnih razpravah je bilo, in takega mnenja sem tudi danes, da je tovrstno gradivo res obstajalo, da pa dosjeji v taki obliki, kot se pojavljajo v javnosti, niso verodostojni, saj jih lahko spreminja in z njimi manipulira kdorkoli.«
Dr. Jeri Vodušek Starič se zdi sporen predvsem šifrant, zlasti ker nekatere šifre manjkajo, med njimi celo 198, za katere so v Arhivu ugotovili, da gre za preverjanje. Po drugi strani Jože Dežman pravi, da seznam ni nepristen, saj ne pozna nikogar, ki bi temu seznamu oporekal z utemeljenimi strokovnimi argumenti. Dodaja pa, da je osnovna težava tega seznama, da je pomanjkljiv, saj je bilo veliko gradiva očiščenega že v času Aleksandra Rankovića (jugoslovanskega notranjega ministra v 60. letih prejšnjega stoletja), manjkajo pa tudi vidni ljudje prejšnjega režima in zadnja faza.
V Študijskem centru za spravo se z Udbinimi seznami še niso ukvarjali, jih pa seveda tudi ti zanimajo. Kot nam je povedala predstojnica Andreja Valič, bodo navezali stike tudi z Beogradom, kjer se lahko skrivajo manjkajoči arhivi slovenske SDV. Valičeva je še pohvalila pred letom ustanovljeni sorodni češki inštitut in arhiv nekdanje češke obveščevalne službe, v katerem so zbrani popolni podatki o njenih sodelavcih in kaj so ti počeli. Pri nas je veliko gradiva izgubljenega, ker so ga pogosto čistili, včasih pa se vendarle kaj naključno najde v kakšni omari, kot se je v kleti Ministrstva za pravosodje, ko so našli kartoteke političnih obsojencev po drugi svetovni vojni.
ODGOVORI ARHIVA
Ponekod so taki podatki na svetovnem spletu, pri nas pa tabu tema
Kako so arhivi nekdanje tajne policije urejeni pri nas in kako v tujini (v Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, Poljskem, v Romuniji, Bolgariji, na Hrvaškem itd.)?
V nobeni od vzhodnoevropskih držav niso odprli vseh arhivov tajnih služb. V večini teh držav so nedostopni arhivi nekdanjih tajnih služb, ki se nanašajo na delovanje vojaške obveščevalne službe in delo v tujini. Odprli so tako imenovano notranjo problematiko s poudarkom na varovanju pravic prizadetih oseb, ki so bile žrtve te službe. V nekaterih so dostopni tudi podatki o njihovih zasliševalcih (v Vzhodni Nemčiji), a ne v vseh (na Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji). V primeru kršitev pravice do zasebnosti, obstaja sodno varstvo in materialno izterljiva pravica do odškodnine (ne le za žrtve!).
O stanju v arhivih tajnih služb v Srednji in Vzhodni Evropi sta bila v letu 2008 dva posveta, ki se ju je iz Arhiva RS udeležila mag. Ljuba Dornik Šubelj. Prvi je bil aprila 2008 v Sofiji, drugi pa novembra 2008 v Pragi. Posveta v Sofiji ob prvi obletnici delovanja Komisije za odprtje arhivov so se od vabljenih gostov udeležili Marianne Birthler, direktorica Inštituta za študij dokumentov Stasija, predstavnik Inštituta narodnega spomina iz Poljske in Inštituta za študij totalitarnih sistemov iz Slovaške. Mag. Šubelj je poročala o stanju v Sloveniji. Pri nas so arhivi Sove in njenih predhodnikov del Arhiva Republike Slovenije od leta 1998. Za stranke so dostopni že vse od leta 1992, ko jih je od VIS-a začel prevzemati arhiv Ministrstva za notranje zadeve. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami, npr. tudi arhiva Stasija v nekdanji Vzhodni Nemčiji, hranimo tudi gradiva iz časa druge svetovne vojne (tudi gradiva, ki se nanašajo na policijske enote okupatorskih držav – Italije, Nemčije), medtem ko v Inštitutu za gradiva Stasi hranijo izključno gradiva po 8. maju 1945, saj gradiva za čas nacizma hranijo tudi v fondih zunaj ozemlja Nemčije v državah zmagovalkah (v ZDA in Rusiji). Enaka je ureditev na Hrvaškem, kjer je gradivo v Državnem arhivu v Zagrebu (razen gradiva NDH, ki je v arhivu Vojno istorijskega inštituta Vojske Srbije (prej Jugoslavije) v Beogradu). Na Češkem in Slovaškem sta bila pred kratkim ustanovljena Inštituta za študij totalitarnih režimov, vendar v njih ni vsega gradiva tajnih služb. Na Slovaškem je gradivo še vedno v arhivu slovaškega notranjega ministrstva in v arhivu slovaških varnostnih sil. Enako na Češkem, kjer hranijo tudi fonde nekdanjega zveznega ministrstva oziroma njegovih obveščevalnih služb. Dostop do teh gradiv tudi za Slovake ni neomejen, podobno, kot je za nas za zdaj še nedostopno gradivo Zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu.
Na posvetovanju v Pragi, posvečenem vplivu NKVD/KGB na nastanek varnostnih služb po Vzhodni in Srednji Evropi je bilo prvo srečanje v celoti namenjeno stanju arhivov tajnih služb. Posvetovanje je bilo nadaljevanje prvega dela zasedanja, ki je bilo prvič leta 2007 v Bratislavi. Sodelovali so predstavniki arhivov iz Madžarske, Romunije in Slovaške. V Romuniji je na svetovnem spletu delno dostopno tudi gradivo Romunske Securitate, ki je bilo prevzeto leta 1989 ob zlomu režima in je bilo vse do leta 2005 nedostopno za stranke, tega leta pa so ga prenesli v novoustanovljeni Inštitut za študij totalitarizma. Tudi na Poljskem so v Inštitut narodnega spomina prenesli gradivo javne in državne varnosti. Nedostopno pa je gradivo vojaške obveščevalne službe. Inštitut izdaja študije, ki se ne nanašajo le na čas po drugi svetovni vojni, ampak vse od napada na Poljsko leta 1939 s posebnim poudarkom na trpljenju Poljakov tako pod nemško kot sovjetsko okupacijo. Na Madžarskem je gradivo državne varnosti še vedno v zgodovinskem arhivu madžarske državne varnosti, ga pa skenirajo in je od leta 2003 dostopno v čitalnici, a le v elektronski obliki in ne v izvirnikih. Delno je dostopno tudi na svetovnem spletu.
Koliko slovenskih arhivov (dosjejev SDV) je v Beogradu, ali je slovenskim arhivarjem oziroma zgodovinarjem uspelo priti do teh arhivov, koliko jih je v Arhivu RS?
V okviru sukcesije smo v Beogradu med letoma 2003 in 2006 dobili dostop do gradiva arhiva VII in arhiva Jugoslavije, ne pa v arhiv Zveznega sekretariata za notranje zadeve. Glede na poročilo, ki ga imamo iz leta 1968, so iz ZSNZ vrnili v Slovenijo 100.000 osebnih dosjejev oseb (po posredovanju sil Varšavskega pakta na tedanjo Češkoslovaško). Sova je predala popis dosjejev leta 1990 (ne le osebnih dosjejev), iz katerega naj bi bilo razvidno, kateri dosjeji so bili uničeni. Stanje se ne pokriva povsem s prevzemnimi seznami.
Ali so med njimi tudi Udbine evidence oziroma centralna aktivna evidenca RSNZ SRS, ki jo je pred leti na spletu objavil Dušan Lajovic, kako verodostojni so ti podatki in s koliko od teh podatkov razpolaga Arhiv?
Del CAE je Sova predala Arhivu RS marca 2007. V prilogi ni nobenega šifranta. O verodostojnosti podatkov, ki jih je objavil Dušan Lajovic, ne moremo sklepati, saj nam ni dostopna evidenca, ki jo je objavil. Ne vemo niti, od kod jo je dobil, niti ali je z njo dobil tudi šifrant.
Kaj pomenijo posamezne šifre pri imenih in ali je šifrant, ki je priložen k seznamu CAE RSNZ SRS točen? Zanimajo me tudi nekatere konkretne šifre, ki vam jih prilagam.
V šifrantu, ki ga je objavil, so številke, ki jih navajate. Lahko vam odgovorimo le na dve kategoriji, ki pa jih v Lajovčevem šifrantu ni. V prevzemu gradiva Sove leta 2000 smo prevzeli tudi gradivo, označeno kot 1008 – terenske preverke in 198 – preverke. Za iskanje oseb smo prevzeli tudi računalniški seznam oseb, saj so preverjanja, prevzeta na mikrofilmu, oštevilčena in iskanje brez pripomočka, ki omogoča povezati osebo s številko preverjanja, ni mogoče. V tem okviru so podatki o 40547 osebah, ki so jih preverjali iz različnih razlogov. Največkrat zaradi služenja vojaškega roka v JLA, posebno v gardnih enotah, zaradi zaposlitve v tujini ali v organih za notranje zadeve. Nepravilno je sklepanje, ki se je pojavilo v sredstvih javnega obveščanja, da gre pri vseh teh osebah za informatorje ali celo agente SDV.
V imenu Arhiva RS je odgovorila mag. Ljuba Dornik Šubelj
