Z Bato Todorovićem prav tako nisem imel nič. Nobene teh oseb nisem poznal. Poznali so ju mnogi gospodarstveniki bivše SFRJ. Dapčević je bil znan po bratu Peku Dapčeviću, ki je bil generalpolkovnik in zelo sposoben vojskovodja.
Prevzel sem funkcijo zveznega podsekretarja v ZSNZ na predlog SR Slovenije in sem bil imenovan za načelnika SDV. Drugi podsekretar v ZSNZ iz Vojvodine - Srbije, je bil imenovan za področje službe javne varnosti. Vloge so bile zelo jasne in ni bilo mogoče uveljavljati nobene samovolje. Namestnik zveznega sekretarja je bil iz SRH, pomočniki pa so bili: za finance iz SRM, za službo javne varnosti iz SR BiH, za pomočnika in namestnika SDV pa iz SAP Kosovo.
Omerzov članek v Reporterju je poln natolcevanj in žalitev ter lažnih obtoževanj z namenom zaničevanja naše bivše države in nas delavcev v tej mednarodno priznani in suvereni državi, ki je bila polnopravna članica antifašistične in antinacistične koalicije. Omerza je bil tudi generalni direktor SDK Slovenije in s tem tesni sodelavec notranjih zadev – tudi SDV. Kaj je s tem narobe? Narobe je to, da je bil tja poslan z namenom likvidacije SDK, sicer ne bi bilo mogoče izpeljati tajkunizacije in kraje ljudskega premoženja. Tuje službe ne bi dobile informacij o finančnem stanju Slovenije, ker bi poslovali po svojem komunikacijskem sistemu za izvajanje plačilnega prometa zastonj in ne preko ameriškega swifta za drugo plačilo vsakega nakazila, kaj šele po Simobilovih strežnikih – serverjih v tujini, na katere je priključena Banka Slovenije.
Štirideset let po dogodku se pojavi likvidator slovenske SDK, ki bi rad kriminaliziral dogodke, sodno že davno končane. Eden je bil Črnogorec, drugi Srb, in nobena od teh republik ali njenih pristojnih organov za pregon ne postavlja teh vprašanj. Nas, Slovenca – Omerzo – pa to očitno zanima, zakaj? Zato, da z blatenjem lastnih državljanov, ki so v času in prostoru v preteklosti delovali v skladu z veljavnimi standardi, prikriva sedanje kriminalne dogodke v pravni državi Sloveniji. Kar se je ob likvidaciji SDK naučil, to dela ves čas po zaprtju SDK na raznih področjih. Prav žalostno je, da mu ni posebej uspelo nikjer, sedaj se ukvarja s »natakarsko« zgodovino brez potrebne izobrazbe, kot da bi ljudi operiral kirurg z dvema doktoratoma iz tehničnih in pravnih ved; ali da bi tak znanstvenik sedel v letalo in bil pilot. Tu vidim veliko in slepo sovraštvo do takratne države, tako da Omerze ne zanima resnica, dobrodošel je vsak konstrukt, temelječ na nekih papirčkih iz tistega časa, ki nimajo nobene povezave s konkretnimi dogodki. Tudi v tistem času smo morali dosledno spoštovati ustavo in zakone! Naša odgovornost je bila podrejena republiškim in zveznim oblastnim organom. Ničesar se ni dogajalo brez vednosti zveznega sekretarja za notranje zadeve! On je bil odgovoren navzven, in sicer: zveznemu izvršnemu svetu, predsedniku SFRJ, zvezni skupščini, Svetu za zaščito ustavne ureditve SFRJ ter republikam oziroma pokrajinam v SFRJ. SDV je svoje delo koordinirala s službami zveznega sekretariata za obrambo in zunanje zadeve.
Res je, sektor SDV je bil med najbolj izpostavljenimi v boju proti kriminalu in terorizmu mednarodnega značaja, in sicer: vohunstvu vseh vrst, emigraciji, ki je nastala po vojni – ustaši, četniki vseh vrst iz Srbije, Hrvaške, Črne gore, BiH, s Kosova ..., ki so se med seboj smrtno sovražili. Vsi pa so imeli skupni cilj – razbiti Jugoslavijo! Ti nasprotniki so bili politično in tudi vojaško dokaj dobro usposobljeni. Na območju Jugoslavije, predvsem Hrvaškega primorja, so podtikali požare in eksplozije. Imenovali smo jih ekstremna politična emigracija, bili so izraziti nacionalisti. Ti ljudje so bili pripravljeni na vse, da le škodujejo Jugoslaviji. Delovali so vojaško, vohunsko, politično in versko. Skratka izkoristili so vse možnosti in so tudi z intenzivnim propagandnim delovanjem vnašali strah in zmedo med prebivalce SFRJ.
Ob takšnih razmerah je bila Služba državne varnosti odgovorna za varnost države. Področje nacionalne varnosti imajo na podoben način urejeno vse države sveta, tudi Organizacija združenih narodov, čeprav ima vsaka država svoje specifične ali pa različne poglede na svet. Služba DV je imela velik mednarodni ugled in tudi mednarodno podporo v boju za učinkovito izvajanje nalog varovanja ustavne ureditve SFRJ. V tem pogledu je bilo delovanje službe potrebno usklajeno usmeriti tudi izven meja takratne skupne države. Zagotovo podobno deluje tudi naša sedanja služba državne varnosti SOVA, če želi zaščiti slovensko ljudstvo z državo Slovenijo.
Soočeni smo bili z varnostnimi problemi vseh vrst, ki so se manifestirali pri delovanju ekstremne politične emigracije, kot so: teroristični upadi z izvajanjem diverzij, požigov, zastrupitev, sabotažnih akcij, atentatov – vse z namenom zmanjšanja ugleda in uspehov Jugoslavije in v končni fazi njene destabilizacije, vnosa panike in zmede med ljudi.
Navajam samo nekaj primerov teh aktivnosti, ki so bile izvedene:
1. uboj konzula v Berlinu; 2. uboj generalnega konzula v Gradcu; 3. uboj ambasadorja v Stockholmu; 4. poizkus uboja predsednika ZIS Bijedića s postavitvijo eksploziva v letalu, ki je eksplodiralo na ozemlju Češkoslovaške; 5. uboji naših državljanov, ki so potovali z začasnega dela v tujini na vlakih Beljak–Zagreb; 6. eksploziv v kinodvorani 20. oktober v Beogradu; 7. uboji in izsiljevanja oziroma uboji naših delavcev na začasnem delu v Nemčiji, ker niso hoteli plačevati prispevkov ustaški emigraciji (med njimi je bilo celo nekaj mojih sosedov).
Naj posebej poudarim primer poskusa miniranja jadranske obale med turistično sezono. Samo zamislimo si lahko, kakšen masaker bi bil, če bi teroristom to uspelo. Namen je SDV uspešno preprečila ob sodelobanju z nemškimi kolegi.
To je samo nekaj takih dejanj, ki so jih izvedli teroristi, pripadniki ustašev, četnikov in drugih ter jih tudi načrtovali kot veliko škodo, ki bi zavirala razvoj SFRJ in njenih republik. Knjiga Miodraga Bulatovića Ljudje s štirimi prsti. V njej je našteto in dokumentirano več 400 terorističnih napadov na SFRJ. Senzacionalen je bil primer vdora enaindvajsetih teroristov čez Slovenijo v BiH. Prišli so iz Amerike z rednimi letalskimi linijami in taborili na Koroškem ob meji s SFRJ. Njihov namen je bil poleg terorističnih dejanj – dvigniti ljudstvo proti oblastem in ustavni ureditvi. ZDA in Avstrija so na naše uradne proteste odgovorile, da o tem ne vedo nič. Veliko naših državljanov so našli mrtvih ob železniški progi iz Ljubljane proti zahodu itd. To je dolga vrsta najhujših zločinov in kaznivih dejanj teroristov, katerih kriminalna dejanja »natakarji« zgodovinarji opravičujejo kot »boj za demokracijo«. Poleg tega v članku nič ne piše o naših ljudeh, ki so pokradli denar in zbežali v tujino, nič o kraji razvojnih načrtov podjetij, kraji podjetniškega denarja, nato nakazanega na ilegalne račune tistih, ki so z našim denarjem postali uspešni gospodarstveniki. To bi SDK z g. Omerzo na čelu morala vedeti in ukrepati, saj je bila to pristojnost SDK kot najtesnejšega sodelavca SDV na področju financ.
Sreča je bila, da so nam, kljub toleranci do emigrantov, tuje službe pomagale in nas tudi obveščale o njihovih namenih in tudi o že storjenih kriminalnih dejanjih. To je bilo posebej uspešno ob obojestranskih srečanjih v Beogradu, Rimu, Parizu, Bonnu, Stockholmu itd. in izmenjavi za nas zelo pomembnih in potrebnih podatkov.
Koristne informacije smo dobili tudi ob obiskih naših državnikov v raznih državah Evrope, Azije, Afrike in ZDA ter na mednarodnih konferencah.
Moja duša je glede navedenega čista in neomadeževana, kakšna je vaša, g. Omerza, veste vi sami. Zato da boste v bodoče bolj spoštovali in kulturno govorili o ljudeh, ki smo bili v takratnih službah izpostavljeni smrtni nevarnosti, ko smo varovali mir in varnost takih, kot ste vi, vas bom spomnil, da ste se tudi vi na moj račun šolali in danes pišete zgodovinska skrpucala po naročilih kot natakar. Te vaše amaterske zgodbe še bolj delijo naše ljudstvo in nas oddaljujejo od hitrejšega napredka, da naši ljudje ne bi več »stradali«, temveč bi živeli v blaginji, kot so takrat, ko sem vodil zvezno SDV. Več kot 2000 Slovencev so ti teroristi, ki jih danes branite, pobili v tujini in na naših mejah. Sam sem zelo počaščen, ker sem nekaj časa bil tudi med borci NOB za svojo domovino Slovenijo in Jugoslavijo. Slovenija je bila zelo cenjena članica Jugoslavije. Prav tako sem zelo vesel, da sem glasoval za njeno samostojnost in neodvisnost. Že od 1980. leta sem vlagal vse sile v večjo neodvisnost SR Slovenije od zveznih organov. V republiškem sekretariatu za obrambo, kjer sem bil takrat sekretar, smo pripravili vso potrebno zakonodajo in tudi dosegli izvedbo prenosa ukazov za izvajanje ukrepov pripravljenosti in mobilizacije iz zveznih organov do krajevnih skupnosti za celotno SFRJ v pristojnosti republik in občin. To je bil neprecenljivi korak v smeri osamosvajanja republik na področju izrednih razmer in vojne nevarnosti. Zame bo prihodnje leto, ko bom dopolnil 90 let, brez madežev, ki mi jih lažno nalagate, kako bo pa z Omerzo, bo pokazal čas.
Priporočam vam, Omerza, da kot Slovenec spoštujete svojo in našo zgodovino, čas v katerem ste bili rojeni in odraščali v varnem okolju. Zato nikar ne pljuvajte na svojo – našo dediščino!
Na koncu pa še to: nikoli nisem bil v UDBI. Vzemite si čas in se seznanite z zgodovinsko vlogo sistema VOS, VDV, UDV, SDV. Čudim se vam, Omerza, da drugih služb, ki so nam grenile življenje (CIA, BND; NKVD, Domobranska služba »črna roka« ..., ne omenjate. Kaj pravite na to?
Službe državne varnosti imajo povsod enake naloge: boj proti zunanjim in notranjim ogrožanjem ljudstva, njegovega premoženja in države. Videti je, da imate, g. Omerza, dokaj omejeno znanje s tega področja, ki so ga in ga bodo tudi v prihodnje morale zajemati specializirane službe vseh držav ob nenehnem posodabljanju in napredku. Naj za podkrepitev navedem predsednika ZDA B. Obamo, ki je neposredno spremljal akcijo uboja Osame bin Ladna, kot dokaz o tem, kako danes te službe delujejo. Za konec še primer mojega prijatelja, ki je prišel iz ZDA na obisk v Slovenijo, obremenjen s sovražno propagandno. Ko se je vrnil v ZDA, ga vprašajo, kako je kaj v Ljubljani, on pa jim odvrne: »Tri dni sva z ženo hodila po Ljubljani, pa nisva videla nobenega komunista!« Naše pristojne službe in arhivi bi morale paziti, da do zlorabe dokumentov iz arhiva ne bi prihajalo. Zgodovinarji bi se morali cehovsko upreti Omerzam in podobnim »zgodovinarjem natakarjem« v dobro slovenskega ljudstva.
Nikoli nisem bil obsojen kakršnihkoli zlorab ali podobnega; nikoli nisem imel opravka na sodišču, vedno sem izpolnjeval naloge, ki so mi bile zadane, in to vse od 27. 6. 1943 pa do upokojitve. Upokojen sem bil kot sekretar Sekretariata za ljudsko obrambo Republike Slovenije.
Sem vojni invalid, dvakrat ranjen. Danes mi vi, g. Omerza, očitate, koga imam na duši? S pomočjo krajanov sem napisal svojo spominsko knjigo Moja pot skozi čas. Nobenega dvoma ni, da vsi ljudje, ki so od leta 1941 pa do sedaj delali na področju obrambe in varnosti, zaslužijo spoštovanje, saj so delovali v specifičnem času in prostoru, v katerem so živeli in žrtvovali svoja življenja.
S tem zaključujem vsakršno polemiko s komerkoli o teh vprašanjih, ki za to nima nobenih pooblastil in pravice.