Čeprav je od pravnomočne obsodbe blogerja Mitje Kunstlja na polletno nepogojno zaporno kazen minilo že več kot tri mesece, še vedno ni za rešetkami. Z okrožnega sodišča v Ljubljani so pojasnili, da je spis na vrhovnem sodišču, katerega so prosili, naj ga pošlje na vpogled, da bodo izdelali zaporni nalog. Spomnimo, ljubljansko okrožno sodišče je Kunstlja obsodilo na polletno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja zoper kolumnista tednika Reporter Vinka Vasleta in strokovnjakinjo za odnose z javnostjo Špelo Predan.
Zdaj je Kunstelj na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in ga oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Kunstljev zagovornik, odvetnik Peter Rotar, je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrdil, da je praksa Evropskega sodišča za človekove pravice drugačna, kot sta jo v tem primeru postavili slovenski okrožno in višje sodišče v Ljubljani. Tako naj bi bila uporaba kazenskih sankcij z vidika Evropskega sodišča dopustna samo v primeru sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, za to pa v tem primeru ne gre, pač pa gre za poseg v čast in dobro ime. Še manj naj bi bila za ESČP dopustna zaporna kazen za taka kazniva dejanja, pravi Rotar, toda zastopnik Vasleta in Predanove, odvetnik Janez Stušek, se s tem ne strinja. Čeprav je bil vedno zagovornik svobode izražanja, meni, da v primeru Kunstlja ne pride v poštev pogojna kazen. Šlo je namreč za tako hude razžalitve, za njihovo ostrino, nenehno ponavljanje, število oseb, da to lahko označimo zgolj kot najbolj zavrženo. Pri tem obsojenec ni izkazal nobenega obžalovanja, še več, med postopkom je žalitve ponavljal in razširil na sodnika in udeležence postopka.
Kot poudarja Stušek, ne drži, da Evropsko sodišče dopusti zaporno kazen le za sovražni govor in spodbujanju k nasilju. V zahtevi za varstvo zakonitosti so navedeni primeri prakse tega sodišča, ki se tičejo novinarjev in resnih tem, ne pa najhujših žalitev, ki imajo izključno namen diskreditiranja. Še blago je bil obsojen, trdi Stušek, le kaj več bi pa moral še storiti za zaporno kazen, se sprašuje. Kunstelj predlaga odložitev prestajanja kazni do odločitve vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti in začetek postopka za oceno ustavnosti členov kazenskega zakonika, ki omogočajo zaporno kazen za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Tudi Vinko Vasle meni, da je dobil Kunstelj izredno milostno kazen glede na to, kaj je pisal o njem in Predanovi, kako dolgo je to počenjal, in to brez povoda. Pravzaprav z lažmi, žaljivkami in grožnjami to še vedno počne. Ne držijo navedbe Kunstljevega odvetnika, da je njegov klient pač samo nekaj pisal, ni pa nikogar ogroža ali mu grozil. To ni res, že med sodnim postopkom je Vasle zaradi groženj zahteval varnostnika v dvorani, kasneje je Kunstlja tudi ovadil zaradi zapisanih groženj. Zaradi groženj je prisiljen ravnati samozaščitno, to zanj pomeni omejevanje življenja in nenehen strah. Prepričan je, da je Kunstelj nevaren in ga ogroža, organi pregona pa ne storijo tistega, kar bi morali. Ovadil ga je tudi zaradi objave dopisov s svojega zasebnega elektronskega naslova, ovadbo je poslala tudi informacijska pooblaščenka, saj je šlo za kaznivo dejanje zoper nedotakljivost komunikacij, toda tožilstvo ni ukrepalo.