Ura je odbila že šest popoldan, množice ljudi pa še od nikoder. Pred tržnico je zagorski pihalni orkester igral prvomajske koračnice, neki Zagorjan pa je zamišljeno pogledoval proti cesti in v zasavskem narečju naglas pripomnil: »Mat kurba, ja kje pa so ljudje?« Pred tržnico sredi Zagorja je Pivovarna Laško postavila točilni pult, postavne mladenke pa so točenje komaj dohajale, saj je bilo pivo zastonj. »Drnovšek časti,« je bilo med pivci najpogosteje slišati.
Z manjšega tovornjaka so prikotalili lesen sod, napolnjen z dolenjskim cvičkom, streljaj stran pa je novogoriški župan Črtomir Špacapan poskrbel za jagode, briške češnje in rebulo. Na naslednji stojnici je bil v folijo zavit odojek, na drugi strani ceste pa so brezplačno delili golaž, krofe in pršut. Kaj takega se v revirjih ni zgodilo že vrsto let. Pred stojnicami se je trlo lačnih ust, samo kokte in jupija, ki so ga ponujale hostese Slovenijavina, ni hotel piti skoraj nihče. Ta dan se je v Zagorju jedlo in pilo zastonj. Bilo je skoraj tako kot v raju, vsi pa so čakali na mesijo.
Proti sedmi zvečer se je sredi mesta že zbrala večja gruča ljudi, saj so v LDS poskrbeli za brezplačen avtobusni prevoz iz Izlak in Trbovelj. Toda domačini so bili med navzočimi pozneje v manjšini, saj je iz Ljubljane z avtomobili pridrvela cela množica vladnih birokratov eldeesovske provenience. S Tonetom Anderličem je s kozarcem v roki jedel jagode celo Mile Šetinc, pripeljali so se Jože Školč, Pavel Gantar, Igor Bavčar, Jelko Kacin, Dimitrij Rupel in številni drugi. Tudi Vera Kozmik je s sabo v revirje privlekla ves urad za žensko politiko, le ljubljanske županje Vike Potočnik ni bilo opaziti.
Drnovšek je sprejemal voščila svojih revirskih rojakov.
Sredi Zagorja je bilo že vse nared in v mesto so začele prihajati vladne limunzine. Iz črnega audija je najprej v kratkih hlačah skočil režiser državnih proslav Matjaž Berger, na zadnjem sedežu pa je sedel vršilec dolžnosti notranjega ministra Borut Šuklje. V nasprotju z Bergerjem je njemu šofer odprl vrata. Minuto za tem se je pred tržnico ustavilo naslednje vladno vozilo, iz katerega je najprej stopil Viktor Drnovšek, oče slovenskega prmiera, ki je s svojim znanim nasmeškom na obrazu trenutek za tem pokukal iz avtomobila.
Orkester je začel še bolj divje igrati, zbrana množica je završala in začela ploskati. Na prizorišče je prišla glavna zvezda večera – zagorski Jano, kar je Drnovškovo ljubkovalno ime, kot smo pozneje izvedeli. Nato se je začel polurni premierov obhod od mize do mize, kjer se je kar naprej čestitalo, dajalo in sprejemalo darila ter nazdravljalo. Še generalni sekretar LDS Gregor Golobič je moral piti, saj je premierov oče vztrajno odklanjal šampanjec.
Darila pa so kar deževala, od slik do velikanske peneče rebule, in vsa so Drnovškovi podrejeni odnašali v prav za ta namen pripeljani kombi. Ko se je slavljencu čez nekaj časa uspelo prebiti na oder na pokriti tržnici, mu je glavni organizator Abrahamovega rajanja zagorski župan Matjaž Švagan podaril še rudarsko svetilko. Da bo bolje videl, zdaj ko so »črni« na oblasti.
Praznovanje Abrahama je Drnovšku v Zagorju priredil tamkajšnji župan Matjaž Švagan.
Voditeljica Eva Longyka je blestela, prav tako Rafko Irgolič, ki je zapel Črnega konja. Še pred tem se je na velikem zaslonu v ozadju odvilo petdeset let Drnovškovega življenja in pomembni svetovni dogodki tega obdobja. Sledili so nastopi skorajda vse slovenske popevkarske estrade. Od Lada Leskovarja do Ota Pestnerja in tria Kreslin, Lovšin, Predin…
Na vrsti je bil vrhunec večera, ko so napovedali prvo damo slovenske zabavne glasbe. Helena Blagne je v sinje modri obleki z dekoltejem veličastno stopila na oder in zapela tisto znano Happy birthday to you, dear President (v slovenski izvedbi, seveda), podobno kot je skoraj pred pol stoletja Kennedyu zapela Marilyn Monroe. Vse navzočim je dobesedno vzelo sapo, saj česa podobnega ni nihče pričakoval. Še Bernarda Jeklin je od šoka skorajda padla po tleh. Ko je odpela voščilo, je Helena Drnovšku zaželela še veliko zdravja. »Dobre volje vam ne bom zaželela, saj ste že večkrat dokazali, da je imate dovolj.«
Helena Blagne je s posnemanjem Marilyn Monroe presenetila vse.
Čez kakih deset minut je Vse najboljše za te zapela še Eva Longyka in od premiera v zahvalo dobila celo poljubček. Sledili so govori, najprej zagorskega župana, nato še poslanca Partljiča, ki je dejal, da je Drnovšek v Slovenijo padel kot dar iz nebes in da je za LDS nenadomestljiv. Na oder so pripeljali še islandskega premiera Davida Oddssona, ki se je minuli teden ravno mudil na uradnem obisku v Sloveniji.
Slovenija gre naprej, so Drnovšku peli Lovšin, Predin in Kreslin.
Na koncu so prebrali še čestitke domačih in tujih pomembnežev, ki niso mogli priti na slavje. Prvo voščilo je bilo kajpak od Billa Clintona, pa tudi Milan Kučan ga je poslal v pisni obliki, saj v Zagorju ni želel delati konkurence premieru, ki mu je parlament pred mesecem iglasoval nezaupnico.
Drnovškovega Abrahama je prišlo proslavit kakih tisoč ljudi, morda celo več.
Drnvškovega Abrahama je prišlo proslavit kakih tisoč ljudi, morda celo več. Le predstavnikov pomladnih strank ni bilo. Menda zato, ker niso bili povabljeni.
Na praznovanju se je gnetla tudi vsa novinarska srenja. Bernarda Jeklin je kar žarela in ves čas ploskala, da so jo gotovo še tri dni bolele roke, Marjan Bauer iz Slovenskih novic se je ves čas nekaj pogovarjal z Igorjem Bavčarjem, Miran Lesjak iz Dnevnika pa je svoje trenutne vtise šepetal v diktafon. Iz TV Slovenija sta prišla urednika Uroš Lipušček in Rudi Medved, s Pop TV pa voditelj Boštjan Lajovic. Stane Grah, direktor TV Pika, je zagorsko slavje z nekajurnim zamikom prenašal na svoji televiziji.
Funkcionarji LDS so Drnovška pregovorili, da je privolil v javno praznovanje svojega 50. rojstnega dne.
Na koncu so na oder privlekli še petnadstropno čokoladno torto in Drnovšek je izdavil: »A je to zame?« Potem pa upihnil pet svečk, po koncu uradne prireditve pa so lažni Zasavci dobesedno razgrabili torto vse do zadnje drobtine, Jano pa je v tem času sprejemal voščila svojih revirskih rojakov, ki so bili presrečni, da so mu smeli seči v roko. Kot nekdanjemu maršalu Josipu Brozu Titu pred nekaj desetletji. Pa naj Ivo Hvalica še reče, da Drnovšek ni Tito.
Nekdanji premier in predsednik republike dr. Janez Drnovšek je po dolgotrajni bolezni umrl čez dobrih osem let, 23. februarja 2008.
Reportaža iz praznovanja Drnovškovega Abrahama v Zagorju je bila objavljana 24. maja 2000 v tedniku MAG, njen avtor je sedanji odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla.
