Poleg Romana Leljaka naj bi bili kot priče povabljeni še trije Slovenci iz Slovenije in eden iz Nemčije: 11. marca bi se moral zglasiti Marijan Kranjc, 20. aprila Silvo Gorenc, 23. junija Branko Bračko in 6. julija Milan Dorić, ki ga v Sloveniji bolj poznamo pod udbovskim vzdevkom Hanzi. Pri prvem ne vemo, ali morda gre za upokojenega generala Marijana F. Kranjca, ki je od leta 1962 do 1987 deloval v varnostni službi jugoslovanske armade. Leta 1989 je bil iz Ljubljane premeščen v Bitolo v Makedonijo, kjer se je septembra 1990 na lastno željo upokojil in vrnil v domovino. Toda sodišče v Münchnu najbrž zanima, koliko je bil kot pripadnik vojaške obveščevalne službe obveščen o zločinih Udbe, kajti v navodilu o delu SDV v tujini je tudi poglavje o sodelovanju in koordinaciji med SDV, obveščevalnimi organi v oboroženih silah in varnostno službo na ministrstvu za zunanje zadeve. General Kranjc je zanikal, da bi bil vabljen na sodišče v München, ker tudi ne ve, o čem bi lahko sploh pričal. Prav tako zanika, da bi ga v varnostni službi JLA obveščal kdorkoli iz SDV.
Branko Bračko je bil od aprila 1980 do maja 1984 načelnik SDV v Sloveniji, nato pa je napredoval v namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve. Zato bi bil za sodišče v Münchnu zagotovo zanimiva priča. Žal pa nimamo stika z njim, da bi ga vprašali, ali se bo odzval vabilu, če ga bo prejel. Silvo Gorenc je leta 1983 deloval v gospodarstvu (bil je direktor papirnice Videm Krško), toda od 1966 do 1969 je bil načelnik slovenske SDV, nato je bil do 1972. republiški sekretar za notranje zadeve in do 1974 načelnik jugoslovanske SDV. Gorenc se s piscem teh vrstic ni želel pogovarjati (verjetno zato, ker me kazensko preganja zaradi člankov o udbovskih umorih), zato ga nismo mogli vprašati, ali se bo udeležil sojenja v Münchnu. Kot priča bi užival imuniteto pred organi pregona, zato ga tudi ne bi mogli zaslišati zaradi kakšne druge zadeve, ki jo obravnavajo v Nemčiji.
Poleg primera Đureković nemški kriminalisti preiskujejo še vsaj 15 primerov udbovskih umorov v Nemčiji, v nekatere pa je vpletena tudi takratna slovenska Udba. Konkretno Gorenc bi lahko bil predmet preiskave umora Mileta Rukavine, Krešimirja Tolje in Vida Maričića leta 1968 v uredništvu časopisa Hrvatska sloboda v Münchnu. Zgodba je podobna atentatu na pariški tednik Charlie Hebdo, le da so bili takrat teroristi slovenski udbovci. Leljak je v Arhivu RS našel dokumente, da so akcijo na Rukavino pripravljali že dvakrat prej in za izvedbo poslali 11 operativcev iz Slovenije. »Pred realizacijo je bila akcija preklicana na zahtevo takratnega načelnika SDV tov. Gorenca,« je pisalo v enem izmed najdenih dokumentov. To se sklada tudi s pravilnikom o delu posebne enote SDV v tujini (Grupe A), po kateri je lahko akcijo odobril in jo tudi začasno prekinil le načelnik slovenske SDV. V zvezi s preiskavo tega trojnega umora so nam z državnega tožilstva v Münchnu sporočili, da informacije o odprtih zadevah dajejo šele takrat, ko je vložena obtožnica.
Porazno sodelovanje pravosodnih oblasti
Zelo verjetno je, da se nekdanji slovenski vodilni udbovci ne bodo udeležili pričanja na sodišču v Münchnu. V tem primeru jih zaradi tega v Sloveniji ne more nihče sankcionirati oziroma prisilno privesti, kot velja za domače postopke. »Če se priče vabilu sodišča na zaslišanje v drugi državi ne odzovejo, sodišča izkoristijo možnosti zaslišanja priče s sodelovanjem sodišča v državi prebivališča priče na podlagi zaprosila za pomoč,« so nam odgovorili na ministrstvu za pravosodje. »Drug način je zaslišanje priče po videokonferenci s sodelovanjem pristojnega organa države, v katerem je priča, ki tehnično in pravno pomaga sodišču, ki vodi kazenski postopek.« Seveda se lahko tudi v omenjenih primerih priča zaslišanju izogne tako, da »zboli« in podobno, kot se je dogajalo s Perkovićem na Hrvaškem.
Glede ravnanja v primeru dopisa državnega tožilstva iz Salzburga, v katerem so že maja lani prosili za zaslišanje obdolžencev umora Stjepana Crnogorca leta 1972 (kot obdolžence so navedli Silva Gorenca, Borisa Mužiča in Marjana Orožna), za navzočnost svojega policista pri teh zaslišanjih in izročitev posnetka zaslišanja Crnogorca v prostorih slovenske SDV, na pravosodnem ministrstvu odgovarjajo, da imajo na področju mednarodne pravne pomoči vlogo posredovalnega organa med domačimi in tujimi pravosodnimi organi. V konkretni zadevi je ministrstvo zaprosilo pristojnega avstrijskega organa dalo v izvršitev pristojnemu sodišču, »saj so sodišča pristojna za izvršitev zaprosil za mednarodno pravno pomoč, ki se nanašajo na zasliševanje prič. Na podlagi evropskega pravnega reda, ki zaradi zagotovitve hitrosti postopka predpisuje neposredno komunikacijo med pravosodnimi organi držav članic EU, je bilo pristojno sodišče zaprošeno, da odgovor posreduje neposredno organu prosilcu.« Če tuji pravosodni organ ne prejme odgovora, lahko urgira pri ministrstvu, ki v tem primeru pozove pristojni organ, da zaprosilo izvrši oziroma sporoči morebitne zadržke za izvršitev zaprosila: »Tukajšnje ministrstvo s strani avstrijski pravosodnih organov nikoli ni bilo zaprošeno za urgenco izvršitve zaprosila pri pristojnih slovenskih pravosodnih organih.«
Z okrožnega sodišča v Ljubljani so na naše vprašanje, kdaj bodo odgovorili salzburškemu tožilstvu in ali bodo ugodili njihovim prošnjam, odgovorili, da »gre v omenjeni zadevi za odprt postopek, ki poteka pred tujimi pravosodnimi organi, zato predlagamo, da se obrnete na pristojno tožilstvo.« S salzburškega tožilstva pa so nam že odgovorili, da so prosili slovensko oblasti za »nadaljnje informacije, ki jih še vedno nismo prejeli.« V teh dneh naj bi tožilstvo v Salzburgu obiskal Leljak in izročil vse dokumente o primeru Crnogorac, ki jih je našel v slovenskem arhivu in bi bili lahko zanimivi za preiskavo tega umora. Izročil naj bi jim tudi posnetek zaslišanja v prostorih Udbe, za katerega Avstrijci očitno zaman prosijo slovenske oblasti.
Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.
