"Nekdanje komunistične eminence našo družbo iz ozadja obvladujejo še danes in skrbijo, da grozljivi zločini tistega časa ne bi uničili njihovega zlaganega ugleda," obtožujejo v SDS.
Kritični so tudi do odnosa predsednika Pahorja: "O dvoličnosti priča tudi dejanje predsednika države Boruta Pahorja, ki so ga povabili na komemoracijo ob spomeniku v Brezarjevem breznu pri Podutiku, kjer je svoj izostanek sicer opravičil, vendar na slovesnost niti ni poslal nikogar iz svojega urada, pojavlja pa se na proslavah pod okriljem rdeče zvezde. Mar ni predsednik vseh državljank in državljanov?"
Objavljamo izjavo SDS:
Ob prvem novembru: »Medvojni in povojni poboji – tragedija, ki je razdvojila narod«
Prvi november je dan, posvečen poklonu umrlim. Izguba ljubljenega je zmeraj boleča, vendar je najhuje, kadar ne vemo natanko, kje je zadnje počivališče naših dragih, da bi jim z obiskom in cvetjem izkazali spoštovanje in za njimi dostojno žalovali.
Žal mnogi tega danes ne razumejo ali ne želijo razumeti, zato takšna bolečina že leta spremlja svojce ubitih v medvojnih in povojnih pobojih, pokopanih v številnih množičnih grobiščih.
Dostojnega poklona umrlim svojcem tako ne morejo opraviti svojci umrlih v medvojnih in povojnih pobojih, ki jih je v preganjavici zagrešila povojna komunistična oblast. Mnogi upi o pravici, ki so jih gojili ljudje ob osamosvojitvi Slovenije so se razblinili, upanje, da bodo žrtve medvojnih in povojnih pobojev končno dobile svoje mesto v zgodovini pa ostajajo. Nemir in razdvojenost naroda sta zato po nekaj desetletjih večja kot kadarkoli.
Nekdanje komunistične eminence našo družbo iz ozadja obvladujejo še danes in skrbijo, da grozljivi zločini tistega časa ne bi uničili njihovega zlaganega ugleda, o njihovi moči pa priča dejstvo, da tistih nekaj preživelih iz strahu pred posledicami o pobojih še danes ne upa spregovoriti. Poboji so za nekatere celo drugorazredne teme, za katere si želijo, da bi povsem izginile. To dokazuje tudi vsebina šolskih učbenikov, ki okrutnih povojnih pobojev ne obravnava.
Slovenska družba ima pravico do objektivnega poznavanja zgodovine, namesto tega pa smo deležni poveličevanja Titovega komunizma in boja proti fašistom, pod preprogo pa se pometajo zločini, ki so jih komunisti zagrešili nad lastnim narodom po vseh grozodejstvih, ki jih je ta doživel med vojno.
Ljudje so se upirali fašizmu in nacizmu v upanju, da bodo končno zaživeli svobodno in v miru, ironično pa je nato deželi zavladal totalitarni komunistični režim, katerega veljaki so v strahu pred propadom komunističnega imperija in s tem njihovega razkošnega življenja pobijali nedolžen lastni narod. Med žrtvami so domoljubi, izobraženci, ki so prepoznali totalitaristične nesmisle tedanje oblasti, pa tudi takšni za katere so zgolj paranoično predvidevali, da bi jim utegnili škodovati. Pobijali so cele družine, otroke, ženske in ostarele, ki so jih pokopali prikrito v osami, največkrat gozdovih.
Takšnih grobišč je v Sloveniji čez 600, bojimo se, da bo število še naraščalo.
Skrb zbujajoča je pristranskost države, ki polaga vence na grobiščih označenih z ''rdečo zvezdo'', grobišča žrtev umorjenih v medvojnih in povojnih pobojev pa samevajo in ostajajo zanemarjena, mnoga so še danes prikrita. Med tem pa premierka, nekateri ministri in predsednik pojejo in ploskajo ob simbolih rdeče zvezde, komunističnih napevih ter sprejemajo Titove pionirčke, skratka častijo sistem, ki je narodu utopično obljubljal svobodo in mir, nato pa ga hladnokrvno moril. Nasledniki tega krutega režima danes te zločine celo zanikajo in tako do umrlih v povojnih pobojih gojijo ponižujoč odnos. Kakšno sporočilo dajemo s tem Evropi in samim sebi?
O dvoličnosti priča tudi dejanje predsednika države Boruta Pahorja, ki so ga povabili na komemoracijo ob spomeniku v Brezarjevem breznu pri Podutiku, kjer je svoj izostanek sicer opravičil, vendar na slovesnost niti ni poslal nikogar iz svojega urada, pojavlja pa se na proslavah pod okriljem rdeče zvezde. Mar ni predsednik vseh državljank in državljanov?
Rabljev slovenskega naroda roka pravice ni nikdar dosegla, saj jih je močna mreža potuhnjenih komunistov ščitila celo po demokratizaciji. Obstaja pa montirana sodna gonja zoper osamosvojitelje in takšni novodobni montirani procesi bi nas morali skrbeti.
Spomin na preteklost in nemirni duh svojcev umorjenih v povojnih komunističnih pobojih puščata črn madež v naši zgodovini in sedanjosti. Dokler tega madeža ne bomo priznali, pobitih pa dostojno pospremili k večnemu počitku, bo naš narod razdvojen. Zazrimo se v preteklost, priznajmo napake in stopimo skupaj, da se takšna narodna tragedija in trpljenje v prihodnosti ne bosta več ponavljala.
V ŽO SDS se zavedamo odgovornosti do tistih, ki so si v preteklosti prizadevali za svetlejšo prihodnost našega naroda, žal so to plačali z življenjem vlade željnih oblastnikov. Zato je ŽO SDS na svoji zadnji seji Sveta sprejel sklep, da se bo zavzemal za osvetlitev travmatičnih dogodkov med in po drugi svetovni vojni z namenom, da se takšna narodna tragedija ne bo ponovila nikoli več.
To pa bomo storili tako, da bomo ob boku prvonovembrskih komemoracij obiskali javnosti še dan danes skrita grobišča, skupaj s svojci položili cvetje ter z molkom glasno nasprotovali skrivanju in nepoznavanju tihih grobov v slovenski deželi.
ŽO SDS