Kakšno mnenje bi o napovedanih varčevalnih ukrepih slovenske vlade imela večina ekonomistov na primer v Nemčiji, v Franciji, Veliki Britaniji?
Tako kot smo razdeljeni ekonomisti v Sloveniji, so tudi v mednarodni skupnosti. Razlike med nami bodo vedno obstajale. Glede varčevalnih ukrepov se je treba zavedati, da ima znižanje državne porabe več učinkov. Treba jih je tehtati, kar pa je težko, saj vsi učinki niso znani. Niti ekonomisti žal nimamo dovolj informacij glede učinkov, zato je možnost za različna mnenja toliko večja. Poudariti pa je treba dva učinka: če državne izdatke znižuješ, se agregatno povpraševanje zmanjša, zato se agregatna proizvodnja zmanjša, torej se zmanjša BDP. Toda v Sloveniji imamo težke razmere, podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah, ki so povezane z mednarodnimi finančnimi trgi. Če ne znižamo državnih izdatkov, se moramo še naprej zadolževati, torej se moramo pogovarjati s svojimi zdajšnjimi in bodočimi upniki. Ta dialog je bil včasih relativno enostaven, saj so investitorji državne vrednostne papirje kupovali precej nediskriminatorno.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da so bile razlike v obrestnih merah za dolg znotraj evrskega območja zelo podobne. Na primer obrestna mera za nemški javni dolg je bila ob koncu leta 2010 okrog 3 odstotke, obrestna mera na slovenski javni dolg pa manj kot odstotno točko več. V letu 2011 pa so se razlike močno povečale. Slovenski javni dolg kotira bistveno slabše od nemškega, tudi od slovaškega, s katerim sta bila usklajena še leta 2010. Trenutno je obrestna mera za slovenski javni dolg okrog 5,5 odstotka, za nemški pa zgolj 1,9 odstotka. V vmesnem obdobju je obrestna mera za slovenski javni dolg že presegla magičnih sedem odstotkov.
Te razlike v obrestnih merah so posledica ocen finančnih trgov glede sposobnosti povračila javnega dolga, kar pomeni, da se upošteva tudi sposobnost znižanja državnih izdatkov. Če država ni prepričljiva v teh naporih, so obrestne mere višje, posledično zaradi tega narašča tudi dolg. Če ti finančni trgi ne zaupajo, je nekako samouresničujoča napoved, saj zaradi napovedi, da bo dolg rasel, obrestne mere zrastejo, zato se javni dolg dejansko zveča.
Se strinjate, da bo Slovenija že občutila neposredne ali posredne finančne posledice, če do sredine aprila Evropski uniji ne bo poslala reformnega programa varčevalnih ukrepov, s katerimi bi omejila javnofinančni primanjkljaj in javni dolg?
Posledice bi bile zdaj zelo hitre, čeprav s finančnega vidika ne bodo takoj velike. Slovenija pripravlja izdajo novih državnih obveznic, kar pomeni, da mora sedaj prepričati upnike, da bomo v prihodnje ta denar tudi vrnili. Če bomo pri tem uspešni, bodo obrestne mere nizke, sicer pa ne. Tuji upniki budno spremljajo naše obnašanje in na podlagi tega sklepajo, ali naj bodo obrestne mere visoke ali nizke. Če bomo znižali izdatke ali davke, bomo povečali verjetnost poplačila in s tem bodo obrestne mere, po katerih nam bodo ponudili denar, nižje. Takoj ko se bomo odzvali negotovo, bo nov dolg dan po bistveno višjih obrestnih merah.
So primerne besede sindikalista Branimirja Štruklja, da bi bili predlagani vladni ukrepi dovolj za rešitev treh Grčij?
Ne. Branimir Štrukelj je moj nekdanji učitelj zgodovine, kolikor vem, se ne spozna dovolj na ekonomijo, da bi lahko izrekal take vehementne trditve. Taki ukrepi niti približno ne bi rešili Grčije in ni nujno, da bodo rešili Slovenijo. Ukrepi so usmerjeni zgolj na cilj znižanja proračunskega primanjkljaja na tri odstotke BDP. Tu ne gre za odpravo primanjkljaja, tega za zdaj še ni videti. Večina ukrepov je pravzaprav povsem običajnih in bi jih pričakovali tudi glede na primerjalno analizo ukrepov z drugimi evropskimi državami. Na primer znižanje porodniških nadomestil v primerjavi s plačami je povsem običajno. Na ta način se spodbuja ženske k delovni aktivnosti in h krajšemu porodniškemu dopustu.
Kot se dogaja zdaj?
Da. Tudi pri bolniških nadomestilih sindikati do zdaj niso ravnali smiselno. Večina prebivalstva ne izkorišča bolniškega dopusta, del pa jih, izdatke zanje bi bilo mogoče zmanjšati s čakalnimi dnevi. To pomeni, da na primer za prvi dan bolniškega dopusta ne bi dobili denarnega nadomestila. Tako bi nekateri, ki sedaj sistem izkoriščajo, dvakrat premislili, ali bodo za kakšno trgatev vzeli bolniški dopust ali ne. Posledica tega bi bila večja produktivnost dela in potem višje plače vseh delavcev. Sindikati take ukrepe, ki bi dejansko zvišali življenjski standard ljudi, ovirajo. Lahko bi še našteval področja, na katerih sindikati zagovarjajo stališča, ki so v nasprotju z analizami ekonomistov. Njihovi argumenti so pogosto bolj na ravni gostilniške razprave kot pa resnega diskurza.
Ko sem se pogovarjal z Dušanom Semoličem, mu ni bilo jasno, zakaj bi oni morali delati analize. Na Danskem je sindikatom jasno, da morajo lobirati za ukrepe, ki povečujejo blaginjo večine ljudi. Zato tam sindikati organizirajo tudi konference znanstvenega tipa, na katerih skušajo odkriti, kaj so najbolj smiselne odločitve. Na ta način so Danci tudi odpravili odpravnine, zvišali upokojitveno starost in podobno. Tudi sicer imajo nordijske države večino stvari, o katerih se mi danes še pogovarjamo, že smiselno urejene.
Sindikalisti pravijo, da ne bodo pristali na varčevalne ukrepe v javnem sektorju in nižanje socialnih pravic, dokler vlada ne obdavči bolj bogate, luksuz, ne odpravi sive ekonomije, bolj dosledno pobira davke, privarčuje pri javnih naročilih. Je to izsiljevanje?
Glede obdavčitve bogatih: v Sloveniji je obdavčitev bogatih, kar se tiče kapitala, res nižja, kot je bila v preteklosti, pa tudi primerjalno ni pretirano visoka. Kapitalski dobički so, z domnevo, da jih služijo zgolj bogati, dejansko obdavčeni manj. Dobiček je obdavčen z davkom od dobička in davkom od kapitalskih donosov, oboje skupaj po približno 36-odstotni stopnji.
Na tem področju bi vlada za bogatejše lahko zvišala davke.
Teoretično bi jih lahko. Če pa gledamo obdavčenje višje plačanih, torej »bogatejših« zaposlenih: sindikati pravijo, da se bo breme najbolj obesilo na najnižje plačane. Za Slovenijo to ne drži. V Sloveniji tisti z najnižjimi plačami prejemajo več transferov, kot plačajo davkov, kar pomeni, da je njihov neto prispevek v davčno blagajno nič. To ne velja zgolj za brezposelne, ampak tudi za tiste z minimalno plačo. Če pogledamo stroške zdravstvenih storitev, vidimo, da ti svojih zdravstvenih storitev v povprečju ne plačajo. Uporabljajo jih več, kot jih plačajo, razliko pa plačajo tisti z višjimi plačami in v skladu s tem z višjimi prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ravno tako tisti z najnižjimi plačami ne zaslužijo svojih pokojnin, saj njihovi prispevki za pokojninsko zavarovanja ne odtehtajo izplačil. Tudi to razliko do zakonsko določene minimalne pokojnine plačajo tisti z višjimi plačami.
Lahko greva naprej, revnejši imajo pri nas vrtce zastonj, imajo višje otroške dodatke, socialne pomoči. Teh ljudje z višjimi dohodki ne dobijo, obenem pa plačujejo zelo visoke davke. Njihovi prispevki in davki so proporcionalni plačam ali celo naraščajo s plačami, storitve pa so za vse enake, torej je že tu skrito prerazdeljevanje denarja. Slovenija je imela najvišje obdavčeno delo visoko izobraženih, imamo celo splošno olajšavo, ki se znižuje z višino dohodka, kar je absurd absurdov. To je naredil Janez Janša v času svoje prve vlade zato, da bi bili dohodki revnejših višji.
VEČ V TISKANI IZDAJI
