Nova Slovenija ne more biti koalicijska stranka, temu se je odrekla, lahko pa zamenja »nadkoalicijsko« Levico, ohranja in poglablja politično stabilnost, saj nikomur še ni do predčasnega merjenja moči, skupaj z nekoliko bolj liberalnim delom vlade pripomore h kakemu reformnemu premiku v dobro državljank in državljanov – denimo glede zdravstvenih storitev, pokojnin, dragih nepremičnin.
Lani po volitvah se je NSI odločila za opozicijo v prepričanju, da v njej ne bi mogla uresničevati, za kar se ji je uspelo dogovoriti s strankami, ki so sestavljale Šarčevo vlado. Natančneje, skrbela jih je možnost, da bi jih pri programsko občutljivih zadevah koalicijski partnerji v parlamentu preglasovali s pomočjo Levice. Ta si je potem izbrala udoben položaj, kakršnega ima denimo njej sorodna stranka na Portugalskem: projektno sodelovanje z manjšinsko vlado.
Mandatar Marjan Šarec je na to pristal, ni želel tvegati, da bi priložnost sestaviti vlado dobil relativni zmagovalec Janez Janša. O njej so razmišljali tudi v NSI, a Šarec je raje izpolnil domala vse želje stranke Luke Mesca, NSI pa možnosti nadkoalicjskega statusa ni ponudil; temeljito so predrugačili pod vplivom NSI bolj reformno usmerjeno koalicijsko pogodbo, koalicijske stranke pa so z njo čez nekaj mesecev podpisale še poseben dogovor o sodelovanju. Z njim si je želela Levica kot svojo zaslugo pripisati čim več konkretnih ukrepov oziroma zakonov.
Kot »nadkoalicijska« stranka Levica daje vladi poudarjeno socialistično barvo; toliko bolj, ker tekmuje za volivce z SD v dokazovanju pravega levičarstva. Ne manjka všečnih socialnih ukrepov (omenimo samo zvišanje minimalnih plač), reformni projektov pa ni, za konkurenčnost gospodarstva ni poskrbljeno. In tudi ko skuša vlada narediti vsaj majhen korak v to smer, denimo pri dokaj previdni davčni oziroma dohodninskih spremembah (razbremenitev bolj produktivnih), je Levica izgubila živce, ob prodaji Abanke pa ji je prekipelo.
Ali z dramatiziranjem prekinitve sodelovanja z vlado zaradi neuresničevanja dogovorjenih projektov Levica sploh misli resno? Vodja poslanskih skupin Brane Golubović (LMŠ) in Matej Vatovec (Levica) sta nemudoma po prvem javnem protestu Levice staknila glavi. No, tudi predsednik NSI Matej Tonin se najbrž ne spogleduje naivno z zamislijo, da bi jim bilo res dano nadomestiti Levico. Toda najprej počakajmo na Levico, ki ji prav tako še ene preuranjene volitve ne dišijo, pred vrati pa ima priložnost, ki jo kaže dobro izrabiti: sprejemanje proračunske zakonodaje.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
