Zanimivo je, kakšno reakcijo lahko izzove majhna motnja v sistemu, za katerega smo prepričani, da je v njem »vse na svojem mestu«; v katerem vnaprej vemo, kdo je pravi in kdo ni, kdo je pozitiven in kdo negativen. Konkretneje: tako domnevajo tisti, ki se imajo za edine pooblaščene, da razsojajo o stvareh in ljudeh, njihovi primernosti oz. neprimernosti. To nedvomno velja za slovenski medijski prostor, v katerem imajo izrazito privilegiran položaj natančno določeni ljudje, natančno določene vrednote in politične orientacije. Tako lahko droben impulz, drobna kritika povzroči silovito nejevoljo njih, ki ne trpijo, da lahko pride do besede še kdo, ne le oni, večni in edini varuhi resnice.
Pred kratkim je Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) pripravilo tiskovno konferenco, ki je bila predvsem namenjena predstavitvi njegovega častnega razsodišča, udeleženci pa so izrekli tudi nekaj kritičnih na račun razmer v slovenskih medijih. Šlo je za dogodek, za katerega se je zdelo, da ne bo deležen posebne medijske pozornosti. Vendar ni bilo tako. Nanj se je silovito odzval nihče drug kot Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak, ki je velik del ene svojih zadnjih kolumn posvetil obračunu s tem združenjem, predvsem s piscem teh vrstic. In to zaradi precej obrobne izjave, v kateri sem se kritično obregnil ob dejstvo, da sta v eni od oddaj Odmevi kot politična analitika nastopila človeka, ki sta podpornika iste politične strani. (Opomba: pri tem ni bilo navedenih nobenih imen – imeni so kasneje dodali mediji, ki so poročali o tej tiskovni konferenci.)
Miheljaka je očitno vznemirilo to, da je bil izpostavljen kot eden od dveh politično enoznačno opredeljenih analitikov iz omenjene oddaje (poleg Janeza Markeša). Pri tem ni najbolj problematično to, da se nad tem huduje človek, ki je ob vseh ključnih vprašanjih, ki so razdvajala slovenske politično prizorišče, zagovarjal pozicije tranzicijske levice; v svojih tekstih pa je sistematično »obdeloval« ljudi, ki so se zoperstavili tej politični opciji – kadar je kritiziral t.i. levico, jo je takrat, ko je bila premalo odločna v boju proti nasprotnikom. Človek, je bil postavljen v programski svet RTV na predlog točno določene stranke – LDS (to je bilo še pred njenim razpadom in nastankom Zares). In ki je pred zadnjimi volitvami javno podprl kandidata Zares, sedanjega poslanca Franca Jurija. Vse to početje je povsem legitimno (čeprav jasno odseva politično opredelitev).
Problem je v tem, da se temu kolumnistu in mnogim drugim očitno zdi povsem samoumevno, da je k javni besedi – v mediju, ki je po svojem statusu zavezan k spoštovanju načela pluralnosti – pripuščena samo ena stran. Kritika častnega razsodišča ZNP nikakor ni letela na konkretna komentatorja, ampak na tiste, ki so odločali o sestavi sogovornikov v tej oddaji. Nikakor ni problematizirala njune primernosti, da nastopata na nacionalni televiziji, kaj šele da bi izpodbijala legitimnost njunih stališč. Kritizirala je enostransko sestavo diskutantov, ki so razpravljali o notranjepolitično izjemno občutljivi temi. In če v diskusiji o nekem političnem dogodku ni omogočeno sodelovanje ljudi iz različnih nazorskih krogov, je to sporno ne glede na to, katera politično-nazorska opcija je pri tem zapostavljena, katera pa privilegirana.
Si lahko predstavljamo, kakšne bi bile reakcije, če bi kot izbrana komentatorja v eni od osrednjih oddaj nacionalne televizije nastopila zgolj dva od »desnih« mnenjskih voditeljev – brez predstavnikov nasprotne strani? Prepričani smo lahko, da bi bili v tem primeru na strani »levega« dela medijske in civilnodružbene srenje nastal vihar, stokrat silovitejši od omenjene intervencije ZNP. In take kritike bi bile nedvomno upravičene. Vendar se v vsem tem času, odkar nacionalno televizija upravlja sedanja vodstvena garnitura, ki jo mnogi obtožujejo, da favorizira t. i. desnico, kaj takega ni zgodilo.
Očitno nekaterim pluralnost v smislu različnosti prepričanj in pravice ljudi, da svoja stališča, ne glede na njihovo politično »barvo«, svobodno in enakopravno izražajo v javnosti, ne pomeni posebne vrednote. Menijo namreč, da so ene usmeritve prave, »napredne«, »moderne« itd., zato naj imajo v medijih domovinsko pravico, druge pa so problematične in jih je treba izločiti. Ob tem si jemljejo pravico, da arbitrarno odločajo, »kje je komu mesto«.
Tako si častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije jemlje pravico, da sprejema razsodbe ne samo o tistih novinarjih, ki niso člani društva, ampak posameznikih iz javnega življenja, ki sploh niso novinarji. Kako lahko krši novinarski kodeks nekdo, ki po poklicu ni novinar in ki po logiki stvari ne more biti zavezan temu poklicnemu kodeksu? Natanko take obtožbe je bil deležen kolumnist in univerzitetni predavatelj Boštjan M. Turk. Si predstavljate, da bi častno razsodišče Odvetniške zbornice Slovenije obsodilo kršenja etičnega kodeksa odvetnikov nekoga, ki ni odvetnik; ali da bi častno razsodišče Zdravniške zbornice Slovenije obsodilo kršenja Hipokratove prisege nekoga, ki ni zdravnik? V katerikoli resni poklicni organizaciji bi bilo to absurdno, samo v uradnem novinarskem združenju in pri njegovih ideoloških somišljenikih je to očitno nekaj normalnega – sploh če služi preganjanju »politično neprimernih«. Zadnje potem diskreditirajo celo, če se skušajo javno upreti taki praksi.