Samoborjeva prijava absurda

V lanski 33. številki Reporterja je bil objavljen članek Družinsko gledališče absurda, na katerega se je Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama, precej burno odzval in prek odvetnice Nataše Pirc Musar na Novinarsko častno razsodišče (NČR) prijavil kršitev 2., 5., 10. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. NČR je pred dnevi ugotovilo, da avtorica članka, novinarka Elvira Miše Miklavčič, ni kršila kodeksa.

Kot sem poudarila že v svojem uradnem daljšem odgovoru na pritožbo, se mi obtožbe iz omenjene pritožbe zdijo nesmiselne (očitali so mi celo to, da z naslovom potvarjam dejstva) in so v nekaterih primerih grobo trgane iz konteksta. Članka nikakor ne gre razumeti kot obračunavanje z družino Samobor. Je pa dejstvo, da zakonca Samobor opravljata dve zelo izpostavljeni javni funkciji, ki sta podvrženi nenehnemu nadzoru, »gledanju pod prste«. Osebe, ki zasedajo javne funkcije, pa naj bi spoštovale tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev.

NČR je v svoji utemeljitvi, da kršitve kodeksa ni bilo v nobenem od očitanih členov, med drugim zapisalo, da »novinarka ni pisala nekorektno in podatkov ter dejstev ni podajala na osebno žaljiv način. Uvodnega stavka v članku, ki govori o tem, da zaposlitveni trg v Sloveniji določata korupcija in nepotizem, ni mogoče šteti za neposredni napad na pritožnika. Zapisala je, da mož in žena vodita dva javna kulturna zavoda v Ljubljani in da je njun sin študent igralstva, ki nastopa tudi v okviru projektov hiš, ki ju vodita, kar so dejstva in ne osebne žalitve. Članek obravnava predvsem dopis ministrstva za kulturo, ki kulturne ustanove opozarja, da po zakonu brez soglasja ministrstva ne smejo sklepati avtorskih in podjemnih pogodb s svojimi zaposlenimi niti z njihovimi družinskimi člani oziroma osebami, ki živijo z njimi v skupnem gospodinjstvu. Družina Samobor je tak primer: novinarka je pač opisala njihove osebne in karierne povezave.«