Salonski levičarji so se še enkrat prebarvali, tokrat v Solidarnost

Pirjevcu je treba priznati, da je imel »vizijo«, saj je že od začetka vstajništva vedel, da »upor nima perspektive, če ostane samo poulična manifestacija brez ideološke vsebine in programa,« kot je ugotavljal maja. Z ideološkimi somišljeniki se je zavedal, kot je dejal v nekem pogovoru, da neposredna demokracije »obstaja le na Jukatanu«. Ker v slovenski levici vnovič zija velika praznina, saj sta po njegovih besedah razočarali tako SD kot Pozitivna Slovenija, je še enkrat treba izrabiti priložnost in skočiti v prazen prostor. A Pirjevec ni strankarski novinec, ki ne bi bil soodgovoren za razmere na levici. Ne on ne njegovi tovariši (Dušan Keber, Božo Flajšman, Darko Štrajn ...), ki so zavzeli stranko Solidarnost. Brez odpora so »stari prdci«, kot smo radi rekli konec sedemdesetih let, nadzorovali uzurpirano vstajo, ki je vse od konca Janševe druge vlade že dolgo ni več. 

»Izbrali smo napačnega človeka«

Prizoru lanskega inavguracije Odbora za pravično in solidarno državo pred novinarji in kamerami lahko najdemo vzporednico v prošnji Milana Kučana in dela njegovega kroga, naj Zoran Janković ustanovi stranko. Drug del njegovega omrežja, denimo Niko Toš (oče Politbarometra), Ljubo Bavcon in Spomenka Hribar, ki ni bil med priprošnjiki v mestni hiši, je ponosno stopil na Roško, nemudoma napovedal novo stranko in s tem naredil križ čez ustanovitelja Pozitivne Slovenije. »Izkazalo se je, da Janković ni tako spreten politik, kot smo pričakovali, in da smo izbrali napačnega človeka, nekakšnega slovenskega Berlusconija,« je govoril Pirjevec. Pozor: oni so ga izbrali, zdaj pa je zanje, spet si pomagamo z besedami Pirjevca, le še »muha enodnevnica«. 

Kdo je potemtakem pravi človek, ki bo spet izbran? Voditelj stranke, kot ga pričakujejo volivci, pač ne more dolgo biti troglavo (trdoglavo, se je zapisalo Delu) vodstvo. Idealen bi bil Goran Klemenčič, tisti, ki je množicam po Komisije za preprečevanje korupcije dajal kritje, kot je zapisal eden od ustanovnih članov Pirjevčevega Odbora. Z zanikanjem, da ne gre v politiko, je bil Klemenčič v Odmevih le preveč odločen, da bi lahko požrl svoje besede. V Solidarnosti so priznali, da so v njeno vodstvo vabili Igorja Šoltesa in Mira Cerarja. Zdi se, da jim je slednji dal košarico, ko je videl, da ogrodje in logistiko stranke ne sestavljajo brezmadežni liki, temveč nekdanji člani vodstva LDS. Stranke, ki je Sloveniji vladala dvanajst let in na plečih nosi največ odgovornosti.   

Čas dela za izkušene starce

Najprej je kazalo, da do takšno prebarvanje odsluženih politikov vendarle ne more zgoditi in bo slogan Gotov si, ne glede na očitke o sektašanju, vzet zares vsaj znotraj vstajniških vrst. Ni manjkalo pozivov, da jim je treba pokazati vrata. Preveč prostora za starce, smo lahko brali v spisu jezne mladenke. Izkazalo se je, da čas dela prav za izkušene starce, ki tečejo na dolge proge in vedo, kako hitro se bodi mladi umaknili, tisti pa, ki so ostali, pa se bodi naslonili nanje. Le ta prekaljena združba je dovolj preskrbljena in ideološko monolitna. Predvsem pa je vseskozi vedela, kaj hoče in da bodo ulice kmalu le še prizorišče spletanja mitoloških zgodb. V kritju vstajništva so tako starolevičarji obnovili novo upanje, potem ko so jim po vrsti propadle LDS, Zares, načeta pa je bila tudi Pozitivna Slovenija.

Menjajo stranke kot stare nogavice

Medtem ko je Pavel Gantar, predsednik Zares, stranke, ki je stavila na to, da imajo volivci dovolj starih skorumpiranih strank, oni pa se gredo novo politiko, ostal brez besed,  Anton Anderlič ni molčal ob še eni levitvi na levici. Dolgoletni vodja poslanske skupine LDS in predsednik njene mladinske predhodnice ZSMS je še edini, ki stoji za okopi nekoč nepremagljive stranke. Zaradi ugibanj in namigovanj o povezavah LDS z drugimi, še zlasti na novo nastajajočimi političnimi strankami levice, je Anderlič zagotovil, da delujejo kot samostojna stranka, zvesta svojim načelom in liberalnim stališčem. Kot pravi, se nekateri njihovi člani niso soočili z nič zavidanja vrednimi razmerami, v katerih se je znašla stranka in h katerim so tako ali drugače prispevali tudi oni, temveč raje priložnosti iščejo drugje. Do članov, ki stranko zapuščajo in ustanavljajo nove, ne goje nobenih zamer, »menimo pa, da se stranke ne da menjati kot 'starih nogavic', zgolj kot orodje lastnega oportunizma. Sprašujemo se tudi, kakšno 'drugačno politiko, nove rešitve in nove ideje' lahko stari politični obrazi, ki so desetletja aktivno krojili usodo ene stranke in imeli od nje tudi številne koristi, ponudijo novim strankam,« je zapisal Anderlič.

Pisec manifestov

Dušan Keber, ki je poskrbel za program stranke Solidarnost, ni bil le »vidni član LDS«. Na kongresu v začetku leta 2007, ko je bil predsednik stranke Jelko Kacin, je postal njen podpredsednik. Pred tem ji je napisal odmevni manifest (s podnaslovom Za ljudi pred profitom), s katerim se je liberalno demokracijo pomaknila v levo. »Pri pripravi manifesta je sodelovalo več kot sto ljudi iz stranke. Ko je bilo besedilo sestavljeno, sem vedel, da želim s temi ljudmi delati tudi v prihodnje,« je bil navdušen Keber. Jože P. Damijan je ob njegovem takratnem manifestu pripomnil, da gre »za skupek osebnih vrednot in pogledov na življenje nekega posameznika, o katerih je mogoče akademsko diskutirati, težava pa je, kadar te rahlo zmedene individualne preference nekega posameznika postanejo program nekdaj največje in najbolj pomembne politične stranke.«

Zdravnik odide, pride zgodovinar

Keber je LDS dal slovo, ker so v stranko kot nov obraz (nova, lepa in pametna – NLP, po besedah Rudija Mogeta) na kongresu v Žalcu sredi leta 2007 nastavili Katarino Kresal. Zdravnik Keber je odšel iz LDS, prišel pa je zgodovinar Jože Pirjevec. V LDS se je vpisal kljub svojim 67 letom, ker je, kot je na kongresu pojasnil v  nagovoru, »danes demokracija v Sloveniji v nevarnosti«. Nastopil je na volitvah (leta 2008) in iz stranke izstopil v začetku leta skupaj z Darkom Štrajnom in Božidarjem Flajšmanom.

Sekretar LA, Odbora in Solidarnosti

Flajšman je bil še v začetku leta podpredsednik LDS in predsednik njenega ekološkega foruma. Že dolgo pred izvolitvijo mu je bila namenjena vloga sekretarja nove vstajniške stranke. Pred tem je bil tudi sekretar Odbora za pravično in solidarno družbo in več let tudi sekretar Liberalne akademije. Darka Štrajna, člana sveta Solidarnosti, mediji predstavljajo kot predsednika Liberalne akademije. Na 9. kongresu LDS je bil predsednik komisije za program.

Že kontinuiteta Flajšmanovih sekretarskih funkcij kaže, da ima daleč najpomembnejšo besedo v Solidarnosti krog ljudi okoli Odbora za pravično in solidarno družbo in Liberalne akademije. »Čas je za prečiščenje,« rad pravi Damjan Mandelc, eden o trojke, ki sestavlja kolektivno predsedstvo Solidarnosti. Zgovorni Mandelc, ki mu lahko pripišemo največ ambicij in energije, je kljub želji po prečiščenju večkrat dejal: »Mi nismo gibanje, ki bi vnaprej kogarkoli lustriralo.« Z besedami Uroša Lubeja, drugega člana troglavega vodstva, s katerimi je prijazno do nekdanjih politikov LDS oznanil konec vojne in revolucije: »Bil je čas rušenja, zdaj pa je čas gradnje in združevanja tistih, ki hočejo spremembe.«

LDS, Odbor in Solidarnost

Aleš Gulič, specialist za nenehno ločevanje med državo in verskimi skupnostmi, je vztrajal v LDS in ni šel k Zares. Zdaj je eden od ustanovnih članov Odbora.

Leo Kremžar, župan občine Miklavž na Dravskem polju, je bil poslanec LDS, zdaj pa se pridružuje Solidarnosti.

Metka Čeplak je bila dolgo leta zvesta LDS. Je v Odbora za pravično in solidarno družbo.

Luj Šprohar, ki je več let preživel ob boku LDS, je zdaj v Solidarnosti. Pred dvema letoma se je za poslanca potegoval na listi Desusa.

Jelena Aleksić je bila kot članica Zares piarovka predsednika državnega zbora Pavla Gantarja. Pred tem je bila v LDS, zdaj pa po članstvu v Odbora za pravično in solidarno družbo prehaja v stranko Solidarnost.

Boris Vezjak, Liberalna akademija, je član izvršilnega odbora Solidarnosti. LDS ge je predlagala za člana programskega sveta RTV Slovenija.