Rusi: Škrabec preveč zaračunal Intereuropi

V ponedeljek, 21. oktobra, bo ob 10. uri (po lokalnem času) v sobi številka 203 v devetem nadstropju arbitražnega sodišča v Moskvi nova obravnava gospodarskega spora, v katerem se zaradi logističnega centra Čehov tožita slovenski podjetji – koprska Intereuropa, ki jo vodi Ernest Gortan, in Riko Janeza Škrabca. Kot je razvidno iz zapisnikov sojenj primera pod opravilno številko A40-21768/12, Riko toži (skupaj z obrestmi in drugimi stroški) Intereuropo zaradi neporavnanih obveznosti za domnevno opravljeno delo za nekaj manj kot osem milijonov evrov, Intereuropa pa Riko za okoli 14 milijonov evrov, ker je družba plačala nekatera dela, ki niso bila opravljena.

Spomnimo. Neuradno naj bi posel gradnje logističnega centra Čehov v bližini Moskve Janez Škrabec predlagal tedanjemu predsedniku uprave Intereurope Andreju Lovšinu. Cena gradnje se je od julija leta 2007, ko sta Esad Ajeti v imenu Intereurope East in Jozo Dragan v imenu Rika Moskva podpisala pogodbo v višini 46,2 milijona evrov, vrtoglavo zvišala. Skupaj z zemljiščem se je približala 150 milijonom evrov. Riko je center projektiral, bil pa je tudi glavni izvajalec del in hkrati nadzornik. Čuden je bil že nakup zemljišča, saj ga je direktor družbe Riko Mash Intereuropi prodal za 35 milijonov evrov, nekaj dni prej pa ga je kupil za deset milijonov.

Kako se je potem zviševala cena, je minuli teden pred sodiščem v Kopru, kjer Intereuropa odškodninsko toži nekdanjo upravo pod vodstvom Lovšina za 37,5 milijona evrov, po poročanju Primorskih novic povedal Igor Lukić, nekdanji izvršni direktor za investicije v Intereuropi: »Vode ni bilo, morali smo narediti dve vrtini, da smo prišli do nje, elektrike pa je bilo še preveč. Zemljišče je namreč diagonalno prečkal visokonapetostni vod, 14 metrov na vsako stran od voda ni bilo mogoče delati nič. Morali smo ga prestaviti, to je povzročilo dodatne stroške.« Poleg tega naj bi upravi grozili in jo izsiljevali podizvajalci del, ki jih je izbral Riko, tako da jim ni preostalo drugega, kot da pristanejo na njihove zahteve. Tako je osnovna pogodba z Rikom imela kar 12 aneksov, po besedah Lukića je grozil tudi Jozo Dragan, polovični lastnik Rika. Ker so ustavili nekatera izplačila, so v centru »neznanci« celo požgali transformatorsko postajo in onemogočili uporabo čistilne naprave za obdelavo odpadnih voda, zaposlenim pa so grozili s smrtjo.

Kot kažejo dokumenti, ki so bili predstavljeni na prejšnjih sojenjih na moskovskem arbitražnem sodišču, je Riko že leta 2007 izdal sedem računov (glej tabelo) za skupno 50,05 milijona evrov, kar pomeni, da je bil znesek osnovne pogodbe prekoračen že v prvih petih mesecih. Leta 2008 je bilo izdanih osem računov v vrednosti 36,22 milijona evrov, leta 2009 štirje računi v vrednosti 22,39 milijona evrov, zadnji račun je iz leta 2011, z njim Riko zahteva še pol milijona evrov. Skupno 110,1 milijona evrov.

Plačila računov se, sodeč po dokumentih, niso vedno ujemala z Rikovimi računi, kljub temu je šlo do zamenjave Andreja Lovšina na čelu Intereurope marca 2009 na račun Rika skoraj 20 nakazil. Nova uprava (Gortan jo je prevzel junija 2009) nekaterih gradbenih del Riku ni plačala, ker mu je plačala druga dela, ki pa niso bila opravljena. Poleg tega so v Moskvo poslali specializirano družbo za nadzor gradnje, ki je ugotovila, da je bilo dejansko opravljenih precej manj del, kot bi jih moralo biti. »Vgrajeni materiali za zaključna gradbena dela so bili nizkega cenovnega razreda in daleč od tistega, kar bi moralo biti,« je Gortan dejal za Dnevnik v začetku tega leta.

Medsebojne tožbe so se začele leta 2012. Sodnica je naprej zavrnila tožbeni zahtevek Rika in delno ugodila Intereuropi. Sledila je pritožba, primer pa bo zdaj ponovno obravnavalo arbitražno sodišče. Glede na precejšnjo učinkovitost moskovskega sodišča, ki ima na svoji spletni strani objavljene vse zapisnike sojenj in celo števec, koliko časa do pravnomočnosti traja posamezno sojenje, bi bil lahko primer hitro končan. Z njim so se ukvarjali tudi izvedenci, ki jih je že na prvi stopnji določilo arbitražno sodišče. Po njihovem ni bilo opravljeno oziroma preplačano za 9,63 milijona evrov del, v to, ali je bila cena terminala predraga in preplačana nasploh, pa se niso spuščali. Tudi Intereuropa se v to ne vtika, ker je bila taka pogodba. Toda bila bi lahko drugačna, saj so Francozi podoben center zgradili za polovico manj denarja, Intereuropa pa je ob prodaji zanj lahko iztržila le 45 milijonov evrov.