Nekdanji zunanji minister in zdaj uslužbenec zunanjega ministrstva Dimitrij Rupel je v pismu tujim veleposlanikom v Sloveniji podal svojo analizo razmer v Sloveniji. V prispevku, objavljenem tudi na spletni strani SDS, ugotavlja, da je slovensko sonce zakrilo nekaj oblakov ter da Slovenija ni prekinila s svojo težavno preteklostjo.
Nekdanji minister pravi, da je Slovenija dajala vtis zgodbe o uspehu, zdaj pa prihaja od rehabilitacije oziroma vračanja starih časov in preloma s politiko sodelovanja in vključevanja, ki je zaznamovala zadnji dve desetletji.
Slovensko sonce je po Ruplovih besedah zasenčilo nekaj oblakov. Retorika in politika vladajoče koalicije sta podobni konceptom, ki so bili opuščeni leta 1990, na politični oder pa so se vrnili nekateri obrazi iz obdobja pred demokracijo, med njimi Milan Kučan, ki je bil v 80. letih predsednik centralnega komiteja komunistične partije, piše Rupel, sicer član strokovnega sveta SDS.
Po oceni nekdanjega ministra je kombinacija gospodarske krize, privilegijev prijateljem vlade ter počasne in neučinkovite gospodarske politike lani skoraj podvojila število brezposelnih.
Rupel v pismu omenja tudi podelitev državnega odlikovanja "bivšemu šefu tajne komunistične policije" Tomažu Ertlu. Za enega največjih ideoloških trenutkov sedanjega režima pa označi govor predsednika Danila Türka v zvezi s predlogom ustavne obtožbe proti njemu.
Kot je zapisal bivši vodja diplomacije je bil Türk leta 1979 v času terorističnega napada v Velikovcu, v katerega naj bi bila vpletena tajna policija, "član komunistične nomenklature in teoretično odgovoren tudi za slovensko manjšino v Avstriji, saj je bil predsednik komisije socialistične zveze za manjšine". SDS mu je zato zastavila več vprašanj, na katera predsednik doslej ni odgovoril, piše Rupel.
Rupel pismo, objavljeno na spletni strani SDS v angleščini, zaključuje, da je osrednje vprašanje, kaj se je zgodilo leta 1990. "Je bila to prekinitev s komunistično tradicijo ali le njena trenutna kriza, ki je zdaj premagana, tako da lahko novi voditelji nadaljujejo tam, kjer so se njihovi tovariši pred 20 leti ustavili?"
Na zunanjem ministrstvu se na Ruplovo pisanje - nekdanji minister je zdaj uslužbenec na MZZ - še niso odzvali, časnik Delo pa danes piše, da je pisanje že sprožilo prve ogorčene odzive v vrstah slovenskih diplomatov.
Iz SDS pa so danes posredovali še sporočilo za javnost, ki ga je podpisal Rupel in v katerem pravi, da je neresnična trditev, da je sam tujim veleposlaništvom pošiljal izjavo, s katero naj bi prizadel ugled domovine.
(Pojasnilo v zvezi s komentarjem »Mar Slovenija ne zna prekiniti s težavno preteklostjo?«, objavljenim na spletni strani SDS 9. marca 2010)
Znanci in prijatelji iz tujine, med njimi tudi tuji veleposlaniki, me pogosto sprašujejo, »kaj se dogaja« v moji domovini. Nekateri gledajo in berejo slovenske medije, vendar jih slabo ali sploh ne razumejo - kar niti ni presenetljivo. Tujci so o dogajanju v Sloveniji zaradi tehničnih, jezikovnih in političnih razlogov relativno skopo, včasih tudi narobe obveščeni. Dopuščam, da del odgovornosti za to pomanjkanje ali napake nosijo tudi tuji in slovenski diplomati. Znano je, da si je aktualna slovenska vlada zaradi svoje izključujoče politike pri izbiranju in pošiljanju veleposlanikov privoščila precej dolgo odlašanje; toda v zadnjem času se pošiljanju veleposlanikov - v Ljubljano - izogibajo tudi tuje vlade. Umik veleposlaništva iz Ljubljane so napovedali Švedi, ameriška ambasada je brez vodje že leto dni in bo še nekaj časa. Ljubljana, ki so jo še nekaj let nazaj tujci odkrivali kot skrito dragocenost, postaja nezanimiva in - kot rečeno - nerazumljiva. Po koncu predsedovanja EU je v Sloveniji nastopil pust čas. Pešati je začel ugled države. Kot so, ne glede na vse povedano, ugotovili celo nekateri tuji mediji, je bilo takrat, po predsedovanju in po volitvah septembra 2008, nekoliko nenavadno tudi ravnanje novih oblastnikov do moje osebe. Kar nekajkrat sem bil v zadregi, ko sem moral razlagati, zakaj sem kljub imenovanju za veleposlanika na Dunaju ostal v Ljubljani; predvsem pa je malokdo razumel, zakaj oseba, ki je bila deset let primerna za zunanjega ministra, za predsedujočega OVSE in celo za predsednika Evropskega sveta, »ne uživa zaupanja« predsednika republike Türka. Tupatam je koga zmedla tudi informacija, da sem soglašal z veleposlaniško kandidaturo šele potem, ko me je javno in nedvoumno podprl predsednik vlade Pahor. Ta je kasneje obljubljal naklonjeno posredovanje pri drugih kandidaturah, vendar se je izkazalo, da ni šlo za podporo, ampak za njihovo oviranje.
Države si običajno prizadevajo za svojo prepoznavnost in ugled tudi s tem, da predlagajo primerne kandidate za vplivne mednarodne položaje. Po predsedovanju EU oz. v času aktualne vlade sta začela - tudi zaradi pomanjkanja primernih zastopnikov in zagovornikov slovenskih interesov v tujini - ugašati dobri glas in ugodna podoba Slovenije. Marsikatero dvignjeno obrv so leto nazaj povzročile več mesecev trajajoče obrekljive govorice, diskvalifikacije in celo policijska vabila, ki so jih pošiljali na moj naslov. Moral sem se braniti in razlagati. Navsezadnje je name nekaj neprimernih opazk - brez povoda - v svojem zagovoru zaradi ustavne obtožbe pred DZ 2. marca ponovno naslovil predsednik Türk. Poslance in javnost je prepričeval, da ima poleg pravice odlikovanja voditeljev nekdanje tajne politične policije po svojem »tehtnem premisleku« na enak način tudi pravico izbiranja veleposlanikov; in da lahko, če se mu tako zdi, diplomatu odvzame delovno dovoljenje. Kaj lahko sledi iz takšnega ravnanja? Da smo vsi, ki smo nekoč podpirali sodelovanje z različnimi Türki in Žbogarji ne glede na njihovo »moralno-politično primernost«, ravnali kratkovidno.
Izrečena je bila trditev, da naj bi bil sam od sebe tujim veleposlaništvom v Ljubljani pošiljal nekakšno izjavo, s katero naj bi bil prizadel ugled domovine. Ta trditev je nesmiselna, neresnična, povrhu vsega pa je za državo, ki se sklicuje na svobodno izražanje in človekove pravice, tudi sramotna. Država, za katero sem si prizadeval pred dvajsetimi leti in za katero sem deloval ves ta čas, mi preprečuje poklicno delo, zdaj pa bi mi vzeli tudi besedo?
Moj komentar opozarja na težave Slovenije pri opuščanju političnih vzorcev iz časov pred neodvisnostjo. Ugled Slovenije ni v nevarnosti zaradi mojega opozarjanja, ampak zaradi pojavov, na katere opozarjam; zaradi vračanja k diskreditiranim političnim modelom in zaradi rehabilitacije ljudi, ki so fizično in politično preganjali sodržavljane in kršili človekove pravice. Obsojanja vredno in za državni ugled nezdravo je nepooblaščeno poseganje v zasebnost državljanov, prisluškovanje njihovim telefonom - kar so dokazano počeli tudi v mojem primeru... Največji problem slovenskega ugleda v mednarodni skupnosti pa je vse slabši gospodarski položaj in njegovo omahljivo oz. neustrezno reševanje.