Rupel odgovarja Pahorju: Nenavadna svarila in napačna smer

Nekdanji in dolgoletni minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel odgovarja na zapis Boruta Pahorja pod naslovom "Svarilo in smer", ki je v petek objavil mariborski dnevnik Večer, katerega lastniške lovke preko Dela, Pivovarne Laško in NLB vodijo direktno v kabinet predsednika vlade.

Zapis Dimitrija Rupla objavljamo v celoti:

1.    Pahorjeva ocena, da se Slovenci »soočamo z odsotnostjo prepotrebne intelektualne presoje sodobnega prostora in časa«, je deloma točna in popolnoma nenavadna. Za pomanjkljive (ne odsotne) presoje sodobnega prostora in časa je odgovorna prav Pahorjeva vlada. Kolikor je bilo intelektualnih presoj v času te vlade, so bile prisotne proti njeni volji in v tesnem prostoru, ki ga kljub najboljšim namenom ni obvladovala. Ta vlada je spodbujala vse mogoče radikalske in revolucionarske nastope (in tem nastopom primerna prizorišča), katerih skupni imenovalec je bil zaničevanje intelektualcev, slovenske narodne zgodovine, osamosvojitve in državne suverenosti Slovenije. Aktualna slovenska oblast je ljudem, ki so se izpostavljali in odlikovali v času nastajanja edine slovenske države, z najvišjih mest pripisovala »zaslugarstvo«. Na vodilna mesta obstoječih raziskovalnih, izobraževalnih in medijskih ustanov je postavljala svoje ideološke privržence, po drugi strani je zatirala ali vsaj ovirala nastajanje novih akademskih zmogljivosti (novih univerz, fakultet).
2.    Pahor omenja »vprašanje popačenosti procesa prvotne akumulacije kapitala in grabeža skupne lastnine«, kot da njegova vlada na tem področju ne bi imela pristojnosti in kot da se levjega deleža skupne lastnine ne bi polastili ravno privrženci politične usmeritve, ki jo uteleša aktualna koalicija. Pahor se pritožuje nad »korpokracijo« in »podivjano panogo finančne industrije«, kot da podivjanega in korpokratskega ravnanja v Sloveniji (v NLB, v Pivovarni Laško, v Preventu, v SCT, v Vegradu, v podjetju Viator-Vektor...) ne bi spodbujala/omogočala ravno njegova vlada oz. znani jugonostalgični politični odred, ki doživlja rehabilitacijo od  podelitve najvišjega državnega odlikovanja nekdanjemu šefu Udbe. 
3.    Pahor je postavil na glavo slovensko zgodovino. Pravi, da smo se Slovenci zaradi nesposobnosti, da bi videli »sebe kot suverenega subjekta v mednarodnih političnih, gospodarskih in drugih odnosih« zatekli k »provincializmu«. Medtem ko sta bila provincializem in pomanjkanje suverenosti značilna za jugoslovansko državo, ki jo je vodila predhodnica Pahorjeve stranke (Slovenija je bila jugoslovanska provinca!), je Slovenija leta 1991 vstopila na svetovno prizorišče, leta 2004 pa v EU in v NATO, v dve organizaciji, v katerih strateških odločitev ni mogoče sprejeti proti volji Slovenije. Slovenija je izgubila svoje dostojanstvo prav v času Pahorjeve vlade. Njeno »vplivnost« simbolično odraža zastopanost slovenskih diplomatov v evropski zunanji službi.
4.    Centralno sporočilo Pahorjevega spisa pa je vsebovano v naslednjih dveh stavkih:

V teh zapletenih okoliščinah, ki zahtevajo hitre in odločne odzive, bi bila politična kriza odvečen luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti, čeprav je legitimen sopotnik demokracije. V političnem razredu mora priti do dogovora, kako na predčasnih volitvah izvoliti novo vlado brez nekoristne vmesne blokade odločanja.

Najprej se postavlja vprašanje, kaj je Pahor mislil s »politično krizo«. Kot je očitno vsemu svetu, politično krizo in luksuz v Sloveniji že imamo, saj nas menda staneta 10 milijonov evrov na dan. Drugi stavek pa je precejšnja uganka. Koga je Pahor mislil s »političnim razredom«? Če vemo, da bi za predčasne volitve zadoščala Pahorjev odstop in ustrezno ravnanje poslancev njegove stranke - saj je opozicija, predvsem SDS, že obljubila svoje glasove - potem ni potreben »dogovor« »v političnem razredu«, ampak kvečjemu notranji monolog Pahorja oz. njegove stranke. Pri tem pa še vedno ni jasno, kaj pomeni »nekoristna vmesna blokada odločanja«? Za čigave koristi gre? Kdaj je vmes? In za kakšno blokado odločanja bi lahko šlo? Ta stavek je nemara namenjen privržencem oz. somišljenikom Pahorjeve stranke oz. avtorjem scenarija, ki ga javnost ne pozna. Vendar lahko ugibamo: v »političnem razredu« bi prišlo do »dogovora« o predčasnih volitvah«, nakar bi prišlo do »vmesne blokade odločanja«, ki bi datum predčasnih volitev premaknila v neposredno bližino rednih volitev?

5.    Ne glede na težave, ki jih po vsem videzu pričakuje predsednik vlade, je seveda nedostojno, kar je zapisal nekaj vrstic za prejšnjima stavkoma: da ne smemo biti »zagledani v politični boj doma«, pri čemer bi »spregledali odločilen razvoj dogajanj v svetu, kot se nam (podčrtal D.R.) je primerilo jeseni leta 2008«. Res je od takrat minilo nekaj let, vendar bi se Pahor moral spomniti, da je leta 2008 Janševa vlada predsedovala Evropski uniji in skrbno spremljala odločilen razvoj dogajanj v svetu, o katerem bi bilo mogoče temeljito razpravljati, ko te razprave ne bi bila preprečila Pahorjeva koalicija s podtaknjeno afero Patria.
6.    Pomemben del Pahorjevega prispevka je njegov zagovor arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki naj bi ga pred propadom rešila »nevidna roka razuma«. Ne glede na to, kaj si danes mislimo o tem sporazumu - ki ga je Hrvaška uzakonila skupaj z izjavo, da Slovenija ne more mejiti na odprto morje - je seveda jasno, da ga ni rešila nobena nevidna roka, ampak ga je za las rešila propagandna mašinerija vlade, ki je temeljila na preprosti formuli: ker Pahorjeva vlada ne bo doživela posledic sporazuma, o njih ni treba povedati vse resnice; posledice je mogoče predstaviti v rožnati svetlobi, kot velik dosežek za Slovenijo itn. Da se s tem v zvezi nekaj ne ujema, beremo v nadaljevanju. Pahor piše: »...rešili (smo) vprašanje, ki je grozilo, da se bo prevesilo iz političnega v varnostno.« Ta poudarek je nekaj popolnoma novega, saj doslej nismo vedeli, da je bil arbitražni sporazum sklenjen v okoliščinah varnostne grožnje. Tekst je mogoče brati, kot da so nam grozili z vojno!?
7.    Naš avtor opore za svoje argumente ni našel pri sebi, v svoji stranki, v koaliciji, v vladi ali v Sloveniji, ampak se izgovarja na mednarodno krizo in celo na varnostne grožnje. Teh izzivov seveda ni mogoče podcenjevati, vendar jih je Pahor izkoristil za odvračanje pozornosti in odgovornosti. Čeprav je njegov glavni problem kriza njegove vlade, se zdi, kot da nas hoče prepričati, naj mimo nje pogledamo k višjim težavam in svetlejšim perspektivam, po možnosti celo ob nadaljevanju te vlade. Takšna smer razmišljanja pa ni le zgrešena, ampak tudi precej neprepričljiva.

dr. Dimitrij Rupel