"Menim, da je vprašanje meje med državama potencialno zelo eksplozivno. Vleče se že skoraj dve desetletji in mislim, da je prav, da ga čimprej rešimo," je med drugim dejal Rupel, ki se tudi ne strinja, da bi Slovenija blokirala hrvaška pogajanja za vstop v EU.
"Govori se o blokadi in videti je kot blokada, v bistvu pa Slovenija oziroma EU zahtevata upoštevanje pravil. Gre za dve stvari v naših odnosih s Hrvaško. Eno je vprašanje hrvaških pogajanj za vstop v EU. Tam se Slovenija pač obnaša kot članica EU, kot eden od razsodnikov v tem procesu, in opozarja na določene neskladnosti, nepravilnosti. Velikih skrivnosti tu ni. Hrvaška je tista, ki je v pogajalski proces uvedla določene dokumente, ki po naši sodbi prejudicirajo mejo. Namesto Slovenije bi lahko Finska ali Velika Britanija, kdorkoli, opozorila na ta nekorektni postopek," pojasnjuje nekdanji zunanji minister, ki je sedaj uslužbenec na MZZ.
Poleg sporazuma o meji Drnovšek-Račan, ki ga je Hrvaška na koncu zavrnila, je Slovenija po besedah Rupla v preteklosti dala še celo vrsto pobud in predlogov. "Eden je bil, da gremo na arbitražo oziroma na spravo pred sodišče Ovse. Osebno sem govoril z Robertom Badinterjem, ki je bil pripravljen pomagati, ker je v obeh državah užival zaupanje, saj je bil pravzaprav boter njunega nastanka po razpadu bivše Jugoslavije. Na Bledu smo se skušali Hrvatom prilagoditi, zato smo rekli, da lahko gremo na Meddržavno sodišče v Haag, kar je bil tudi sklep pogovorov med pozicijo in opozicijo v Sloveniji avgusta 2007. Vendar pod tremi pogoji! Eden je bil, da se upošteva določilo statuta sodišča, da sodi po načelu ex aequo et bono. Tukaj ne gre za pravičnost, ki je značilnost pravnega pristopa nasploh, ampak gre za tako imenovano zunanjo pravičnost."
Na vprašanje, ali ne bi bilo Sloveniji lažje, če bi bil na mizi še zmeraj sporazum Drnovšek-Račan, pa Rupel odgovarja, da je Slovenija druge poti iskala zato, "ker je Hrvaška rekla, da ta sporazum absolutno ne pride v poštev. Vedno v politiki je tako, če ne uspeš na en način, če ne moreš skozi ena vrata, skušaš skozi druga vrata. Zato smo skušali problem rešiti še na druge načine. Pri tem smo bili maksimalno prizadevni in pozitivni, kar pa je, žal, vzelo veliko časa, saj so bili Hrvati zelo trdni in vztrajni. Zdaj pa je šale po mojem konec. Morda je treba izkoristiti ta trenutek v hrvaški politiki, pa tudi pri nas, da se stvari premaknejo naprej".
"Slovenska politika bi morala biti bolj aktivna pri ugotavljanju dejstev in bolj prepričljiva pri uveljavljanju zgodovinske resnice. Ta resnica je, da je imela Slovenija, ko je vstopala v EU, vse mejne probleme s članicami EU rešene. Imeli smo odprt problem s Hrvaško, ki pa ni članica EU. Hrvaška ima problem s članico EU. To je bistvena razlika, kajti če se včlanjuješ v neko organizacijo, moraš s to organizacijo neke probleme rešiti, da lahko normalno funkcioniraš. Da ne govorim, da je Slovenija poskušala v luči svojega pristopanja k EU rešiti problem s Hrvaško prav s sporazumom Drnovšek-Račan."
"V politiki je zmeraj treba imeti iniciativo, nikdar ni priporočljivo popustiti in vreči puške v koruzo. Treba je delati naprej, čeprav je težavno. Imamo cel kup psiholoških problemov, povezanih z nekdanjo Jugoslavijo. Zdaj pa je še gospodarska kriza. Toda treba je nadaljevati. V glavnem pogrešam kakšno novo idejo," je še ob koncu dejal nekdanji zunanji minister in dodal, da bo najbrž še treba "kaj spremeniti, ker so se med tem v življenju stvari spremenile. Rešiti bo treba vprašanje hrvaške zaščitne ekološko-ribolovne cone, kakšen status naj ima. Če dobimo tisti dimnik odprtega morja, pa se ta izteče v to cono, to ne pomeni nič. Kompromisi bodo potrebni, vendar ne na nižji ravni, kot so bili doseženi v dosedanjih sporazumih".