Voditeljica Odmevov Rosvita Pesek v pismu programskemu svetu RTV Slovenija razgalja sporno početje varuhinje pravic gledalk in gledalcev Miše Molk. Peskova Molkovi očita nepoznavanje temeljne funkcije novinarstva. Pismo Peskove objavljamo v celoti.
Rosvita Pesekvoditeljica Odmevov
Varuhinji pravic gledalk in gledalcev
Gospe Miši Molk
Programskemu svetu
RTVS
Zadeva; mnenje o poročilu varuhinje za januar 2010 povezano z Odmevi
Varuhinja pravic gledalk in gledalcev zbira pripombe gledalk in gledalcev, jim odgovarja in o svojem delu poroča tudi Programskemu svetu oz. njegovim komisijam. V poročilu za mesec januar, ki je javno objavljeno na spletni strani RTVSLO, so nekatere pripombe, ki se nanašajo tudi na delo novinarjev in voditeljev v informativnem programu TVS, tudi povsem konkretne pripombe na oddajo Odmevi oz. na njen način vodenja. Nekatere, ki se nanašajo na voditeljico (name osebno) navajam v nadaljevanju, z njimi polemiziram in skušam dokazati njihovo neupravičenost, predvsem pa neustreznost odzivanja nanje. Pripombe na delo voditeljev in odzivi varuhinje nanje izvirajo po mojem mnenju iz nepoznavanja in ne-ločevanja funkcije voditelja Odmevov in urednika Odmevov, pa tudi iz ne-poznavanja temeljne funkcije in vloge novinarstva, zato čutim za svojo dolžnost, da se nanje odzovem.
V povzetku odzivov naših gledalk in gledalcev za mesec januar piše;
»Gledalka M.R.P. se je po telefonu pritožila zaradi načina vodenja pogovora
novinarke Rosvite Pesek v Odmevih dne 28. januarja.
Pravi, da je novinarka sicer izobražena, da je pa očitno in nedopustno pristranska,
izrazito desno usmerjena, kar je očitno tudi pri njenem pogovoru z gosti, saj tistim z
desne opcije namenja mnogo več časa in pozornosti.
Gledalka H.Š. je pustila ogorčeno telefonsko sporočilo v zvezi z novinarko Rosvito
Pesek v oddajah Odmevi.
»A se vi greste že Janševo predvolilno kampanjo? Včeraj zvečer (28.1.2010) je
Rosvita Pesek Janši namenila več kot tri minute, da je govoril in se zagovarjal in si
delal reklamo, drugim pa ni pustila do besed, sploh koaliciji in jih je ves čas prekinjala
in se neprenehoma vmešavala. Tako je bilo tudi, ko je gostila dva zgodovinarja.
In še o gospodu Ertlu. Če gospoda Ertla ne bi bilo, če on ne bi zaustavil jogurtne
revolucije, kaj bi bilo pri nas? Tudi, če se nekdo utaplja in ga policist recimo reši, pa
zato prejme medaljo, ni važno, kakšen človek je sicer, saj je prejel medaljo za
povsem konkretno opravljeno dobro delo. Saj ni bil samo Janša naš osvoboditelj.
Ali je Rosvita Pesek njegova odvetnica? S takimi programi sejete sovraštvo prav vi
na nacionalni televiziji.«
Gledalka K.Z. se je pritožila po telefonu zaradi voditeljice Odmevov Rosvite Pesek.
»…Naj direktor RTV kupi za Osmi marec novinarki uro štoparico, da bo znala obema
političnima stranema odmeriti enakovredno minutažo. Ne pa, da stranki, ki ji ona
pripada, daje prednost. Tako je bilo tudi pred štirinajstimi dnevi, ko je gostila
zgodovinarje. Eden je bil navzoč le s parimi stavki, med tem, ko je drugi tri četrt
minutaže porabil za svoje mnenje. In tako je bilo tudi včeraj (28.1. 2010). Mirno je
poslušala Janševo stranko…«
Varuhinja je v svojem poročilu na te pripombe gledalcev odgovorila;
Pogledala sem oddajo. Dejstva so pa taka. J. Janša je govoril skupaj 5' 51'',
Žerjav 3'.19'' , torej desna opcija v dolžini 9' 11'', medtem ko Potrč 4'02'' ,
Zalokarjeva 3'11'' , leva opcija skupaj 7'14''. Razlika je v dveh minutah, s tem,
da je novinarka dvakrat opozorila predstavnika leve opcije z besedami «Čas
nam je ušel in »Čas je potekel«.
Tudi Odmeve, v katerih sta gostovala Dr. Pirjevec in G. Simoniti je nakazala
razliko v minutaži govora. Tri minute več je govoril slednji, kar pa v tem
primeru ne pomeni, da je tako odločila novinarka, saj ni posegala nikomur v
besedo.
Takšen odgovor varuhinje me je blago povedano presenetil, predvsem pa odprl veliko povsem strokovnih vprašanj, ki so doslej veljala za presežena. Naj utemeljim.
Novinarji smo četrta (sedma) veja oblasti in psi čuvarji (demokracije). Če bi bili zgolj minutažni sekundanti, potem nas družba ne potrebuje. Potem zadošča merilni tehnik ali semafor , ki prižiga zeleno luč zdaj eni strani, ko ji poteče čas pa drugi. Takšna pravila, ko smo voditelji postavljeni v funkcijo semaforja, veljajo pri nas v času volilne kampanje, ko v volilnih soočanjih vsem udeležencem odmerjamo enako minutažo. Pa še takrat to pravilo ni absolutno.
Zunaj volilne kampanje je vsako postavljanje novinarja v vlogo ODMERJAVCA ČASA povsem nesprejemljivo. Nima podlage, ne v teoriji novinarstva in ne v praksi! Še zdaleč ni pomembno to, koliko časa nekdo govori, ampak KAJ pove.
ZATO JE ZAME ZAPIS - S KATERIM VARUHINJA NA KRITIKE GLEDALK O VODITELJIČINI PRISTRANOSTI, DESNI UMERJENOSTI IN JANŠEVEM ODVETNIŠTVU ODGOVARJA Z VZORNO IZMEREJNO MINUTAŽO NASTOPA VSAKEGA OD ŠTIRIH GOSTOV – NESPREJEMLJIV.
Tako kot je nesprejemljivo že samo izhodišče gledalk in gledalcev (na katerega pa očitno pristaja tudi varuhinja), da smo v Odmevih dolžni zagotoviti predvsem vsem gostom enak čas.
Varuhinja je v izhodišču popustila tej kritiki in dejansko merila čas, v katerem je govoril vsak od 4 gostov. Ugotovila je, da je voditeljica v skoraj 16 minut in pol dolgem pogovoru, t.i. desni politični opciji odmerila 2 minuti(!) več, kot levi. Dve minutni presežek za tako imenovano desnico v oddaji v živo torej!
S svojimi natančnimi številkami je varuhinja tako v odgovoru neposredno pritrdila gledalki, da bi morali novinarji dejansko oddajo voditi kot semafor in meriti čas vsakemu govorcu posebej, ne pa »desni opciji namenjati mnogo več časa in pozornosti«.
Naslednja gledalka si je zaželela, naj voditeljici Odmevov generalni direktor za osmi marec kupi štoparico, da bo znala vsem odmeriti enako minutažo. To štoparico naj verjetno voditeljica med oddajo skriva v rokavu suknjiča in škili ali je posameznemu govorcu že potekel čas, glede na minute, ki jih je porabil prejšnji govorec! Če morda gledalci menijo, da imamo v studiu uro, ki vsakemu govorcu posebej odmerja čas, če so štirje gostje pa naj se še t.i. levi opciji meri čas posebej in desni tudi, tako da bi bil na koncu tudi izid med »ekipama« izenačen, bi bilo morda bolje, da jim varuhinja namesto minut, ki jih je imel posamezen gost na voljo, napiše nekaj besed o vlogi voditelja Odmevov ter o nesmiselnosti in neprimernosti merjenja časa vsakemu posameznemu govorcu. In o tem, da tovrstne prakse tudi drugod po svetu novinarji ne poznajo.
Če pa bi tovrstne »minutažne odgovore« odmislili in pogledali, kaj je v tovrstnih studijskih pogovorih res relevantno, bi kazalo to našim gledalkam in gledalcem tudi pojasniti.
Bi morda zmogli v odgovorih pokazati tudi na vsebino samega pogovora? Na kaj se je že nanašal? Na prvo ustavno obtožbo zaradi kršitve ustave in hujših kršitev zakona zoper predsednika države dr. Danila Türka! Na prvo ustavno obtožbo zoper predsednika v naši 20-letni parlamentarni praksi nasploh!
In kdo jo je vložil v parlamentarno proceduro? Stranki SDS in SLS na dan, ko smo njuna predsednika med drugimi tudi gostili v studiu. Prvak najmočnejše opozicijske stranke je torej prišel v Odmeve obsežno pojasnit ustavno obtožbo zoper predsednika države dr. Türka. In nasproti mu ni sedel predsednik države, torej direkten sogovornik, ker se predsednik države v času mandata po dosedanji 20 letni praksi v teve studiih nikoli ni soočal. Niti se ni želel z opozicijo soočiti kdorkoli iz njegovega kabineta.
Kakšno možnost pa je v tem primeru imel urednik Odmevov (goste v studio vabi urednik, ne voditelj!) zato, da sestavi ustrezne goste, saj o tem, da si je vložitev ustavne obtožbe zaslužila obravnavo v Odmevih, verjetno ne more biti dvoma. Urednik je imel možnost, da v studio povabi vlagatelja obtožbe samega. Torej predsednika SDS. Pa se zanjo ni odločil. Imel je možnost, da mu nasproti postavi nekoga z diametralnim mnenjem. Predvideval je, da bodo v koaliciji predsednika države zagovarjali. Ker verjetno ni želel izpostaviti zgolj enega koalicijskega predsednika stranke ali poslanske skupine, se je odločil za dva gosta s strani vlagateljev obtožbe in dva s strani tistih, ki bodo predsednika države verjetno branili.
Če smo se nameravali kolikor toliko kvalificirano pogovarjati o obtožbah na predsednikov račun, jih je moral predlagatelj obtožbe predstaviti. Prvi je besedo dobil predsednik SDS g. Janša. Ko so spregovorili podporniki g. Türka niso govorili o vsebinskih očitkih (zadeva Velikovec, arhivi, aretacija četverice in drugo), pač pa o načelnem stališču – da se očitkov na račun Tomaža Ertla ne da, ne sme prenašati na predsednika države, ker z njimi nima nič. In da ustavne obtožbe ne bodo podprli.
Predlagatelj ustavne obtožbe pa je še kar pojasnjeval razloge zanjo (obtožba je bila obsežno utemeljena, gradivo je imelo 22 prilog in je kasneje v knjižni nakladi obsegalo več kot 200 strani) in voditeljica je »dovolila« predstavnikoma ustavne obtožbe, da sta v seštevku govorila 2 minuti več. Verjetno je ocenila, da so gledalci upravičeni slišati razloge za vložitev ustavne obtožbe, saj je to institut, ki se pri nas uporablja zelo redko. Seveda za to časovno razliko v oddaji ni vedela, ker v studio v času poteka oddaje ne dobiva podatkov o tem kako dolgo posamezni govorec govori – in ker se nikoli doslej(!) vodenje pogovorov v Odmevih ni merilo glede na posameznika, pač pa je bil pomemben le skupen čas oddaje, ki ne sme preseči 40 minut.
Ob branju poročila varuhinje gledalk in gledalcev menim, da je morda čas še za en premislek. Morda premislek o tem, kaj je novinarstvo. Ali bomo naše kritične gledalce tudi z odgovori izobraževali ali jim bomo le odgovarjali to, kar želijo slišatati?
Poglejmo naprej. Gledalka K.Z. pravi, da je voditeljica gostila dva zgodovinarja, od katerih je bil eden navzoč le s parimi stavki, drugi pa je porabil tri četrt minutaže za svoje mnenje. Gledalka H.Š. pa pravi, da je bilo tako {da koaliciji nisem pustila do besede in jo vseskozi prekinjala}tudi, ko sem gostila dva zgodovinarja.
Varuhinja je na to kritiko odgovorila, da je res drugi zgodovinar (V. Simoniti) govoril 3 minute dlje, »ampak to ne pomeni, da je tako odločila voditeljica, saj ni nikomur posegala v besedo«.
Tukaj pa varuhinja prihaja v zanimivo nasprotje sama s seboj. Ker gostov, dveh uglednih zgodovinarjev, voditeljica ni prekinjala in jima je dovolila govoriti in odgovarjati poljubno dolgo, varuhinje ta časovna ne-enakost ni zmotila. V primeru ustavne obtožbe, kjer je voditeljica na nekaterih vprašanjih vztrajala in terjala odgovore, pa je bila časovna ne-enakost gostov, kritike vredna in dokaz njene pristranskosti? Je za varuhinjo tukaj srž problema? Voditelj naj ne prekinja gostov, sploh če govorijo manj kot drugi gostje, ne glede na to, KAJ govorijo?
Je to bistvo kritik in bistvo odgovorov nanje?
Poglejmo hipotetično. Če bi voditeljica Odmevov katerega od zgodovinarjev prekinila z podvprašanjem, recimo tistega, ki je bil slučajno tudi ugleden član LDS in ki je govoril manj, ali bi bil to za varuhinjo dokaz njene pristranskosti, desnosti etc. nad katero se pritožujejo gledalke?
Tokrat se je voditeljica Odmevov kritiki varuhinje izognila zato, ker je bila – potem ko je postavila vprašanj - ves čas tiho. Ker je zgolj postavila vprašanje in nato obmolknila. To je bilo v primeru dveh zgodovinarjev mogoče zato, ker sta kot gosta vešča nastopanja, izredno kultivirana, držala sta se predmeta obravnave in se tudi v marsičem strinjala. Kaj pa če ne bi bila? Vsi gostje namreč niso taki. Recimo, če bi se eden odmikal od teme, govoril za razsvetlitev vprašanja nepomembne stvari? In bi ga voditeljica prekinila? Bi bila potem kritika gledalcev upravičena in odgovor varuhinje ostrejši?
Je to potem še vedno novinarstvo? Ali smo kot merilo postavili čas nad upravičenimi pričakovanji javnosti po odgovorih in nad vsebino? S tem, ko je varuhinja gledalkama odgovorila najprej (spet) s podatkom o časovni prednosti drugega zgodovinarja pred prvim in ta disproporc omilila s tem, da v tem primeru to ne pomeni » da je tako odločila novinarka, saj ni posegala nikomur v besedo«, je vsaj na videz vzela v bran voditeljico Odmevov. Dejansko je pa ni, saj je s svojim odgovorom dala gledalkama jasno vedeti, da so razlike v minutaži med posameznimi gosti dopustne, če so plod odločitve aktivnosti gosta samega. Če se torej gostje o tem kako dolgo bodo govorili odločijo sami, brez voditeljskih prekinitev in morebitnih podvprašanj. Razlike v minutaži med gosti pa so lahko predmet kritike takrat, kadar je voditelj interveniral in kadar je z medklici in podvprašanji prekinjal govorce. Mar res?
Mar je merilo res »pustiti gostom prosto pot« in paziti na to, kako dolgo govorijo, ne pa na to KAJ govorijo?
To so nekatere dileme in vprašanja, ki se zastavljajo ob prebiranju poročil varuhinje pravic gledalk in gledalcev. Hkrati se opravičujem, ker sem se nanje odzvala tako pozno. S kritikami gledalk in gledalcev se namreč soočamo pogosto tudi mi, neposredno v uredništvu Odmevov in nanje po svojih močeh tudi odgovarjamo. Ker pa je poročilo varuhinje poleg živahne razprave v naši notranji, predvsem novinarski javnosti v informativnem programu, na voljo na naših spletnih straneh in s tem dostopno vsem, so seveda tudi odgovori varuhinje uradno stališče naše RTV navzven. Zato se mi je zdelo potrebno, da nanje opozorim, predvsem v tistem delu, kjer varuhinja z odgovori postavlja drugačna merila, kot so veljala v teoriji in praksi novinarstva doslej.
S spoštovanjem,
Rosvita Pesek
Repnje, 2. maj 2010