Roman Leljak razkriva komunistične zločine in »kvari« pokoj udbovcem

Roman Leljak je že večkrat poudaril, da bi v pravnem sistemu morali pristojni organi take zadeve preganjati po uradni dolžnosti, a v Sloveniji tega ni mogoče pričakovati. Kazenske ovadbe so zato podali v Avstriji, saj po tamkajšnji zakonodaji taka kazniva dejanja ne zastarajo. Pa tudi njihova policija ima primer po tolikih letih še vedno nerešen, zdaj pa ga bo lahko pripeljala do konca. Zato se lahko dokaj hitro zgodi, da bodo organi pregona severnih sosedov po Interpolu od slovenskih organov kmalu zahtevali zaslišanje in izročitev Gorenca, Mužiča in Orožna.

49-letni Roman Leljak, rojen v Hrvaškem Zagorju, je publicist, pisatelj, predstavlja se kot predsednik Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine Republike Slovenije. Priimek je dobil po očetu Rudolfu, mati je bila Milica Belošević, po kateri ima modro kri, saj je kralj Ferdinand 30. januarja 1635 podelil njenemu predniku Stjepanu Beloševiću plemiški naslov, plemstvo družine Belošević iz vasi Belošević pri hrvaškem Đurmancu pa je leta 1827 potrdil tudi tedanji sabor. Osnovno šolo je končal v Štorah pri Celju, srednjo vojaško šolo v Sarajevu, potem je študiral visokošolskem centru na Banovici v Beogradu. Končal je posebno šolanje za šifranta v nekdanji JLA in posebno šolanje v vojaškem centru varnostne službe v Pančevu.  Zaposlen je bil v jugoslovanski vojski, najprej kot šifrant, kasneje kot organ varnosti JA. Leta 1990 je postal samostojni kulturni delavec in poslovnež, ki je vabil vlagatelje v svoje podjetje Avto Ideal, kjer naj bi jih v letih 1995 in 1996 opeharil. Zato je bil tudi obsojen, nekaj časa grel zaporniško posteljo, dokler mu ni s pritožbo uspelo na ustavnem sodišču, ki je odločilo, da mu je bila kratena pravica do sodnega varstva. Bil je tudi izdajatelj, med drugim je ustanovil in urejal reviji As in Trač, ki sta šli po zlu.

Že pred dvajsetimi leti je odkrival žrtve Hude Jame in v raziskovanju rovov prišel do betonskega zidu, za katerim so pred leti našli trupla ljudi, ki so jih partizani večinoma še žive vrgli v jaške. Njegove knjige, Teharske žive rane, Huda Jama in Črne bukve Gornje Radgone 1945–1950. so pretresljiva in dokumentirana pričevanja nekega drugega, grozljivega časa. Ni se ustavil niti pred takimi avtoritetami, kot je bil Bojan Adamič, mojster zabavne in filmske glasbe, o katerem je napisal knjigo Dirigent s pištolo. Opisal je, da je Zdravka Rusa, s katerim je bil v ljubezenskem trikotniku s 16-letno Bredo Kruh, s pištolo naklepno ustrelil v hrbet. Adamiča so oprostili in od takrat je delal za Udbo.

Leljak zdaj večino časa preživi v arhivih. Vabijo ga v tujino, recimo v Romunijo, kjer so se komunističnih zločinov lotili precej temeljito in šele zdaj odkrivajo grozljive podrobnosti. Hkrati tudi čaka, kaj se bo zgodilo z vloženo ovadbo proti Ribičiču in ovadbami, ki jih je vložil v Avstriji.

Izjave o Romanu Leljaku

JOŽE DEŽMAN, zgodovinar: »Vera titofilov, da bodo za svoje zločine ostali nekaznovani, se kaže kot zmota. Počasi Slovenija prehaja v normalen svet, kjer je razmerje med žrtvijo in zločincem jasno – zločinec mora odgovarjati. Očitno pa nam mora pri razlikovanju med dobrim in zlom pomagati mednarodna skupnost.«

EVA IRGL, poslanka: »Skrajni čas je že, da tisti, ki so zakrivili zločinska dejanja, zanje tudi odgovarjajo. Ne gre dvomiti, da bodo avstrijski organi pregona svoje delo dobro opravili. Morda bodo potem tudi pri nas prenehali ščititi takšne zločine in bomo končno lahko rekli, da živimo v pravni in pravični državi.«

JOŽE MOŽINA, novinar in zgodovinar: »Zgodba ima tragični plati. Najprej se z razkritimi dokumenti znova dokazuje razsežnost in krutost delovanja Udbe. Druga je za današnji trenutek še bolj strašljiva – da se akterjem oziroma nosilcem represije do danes ni bilo treba sramovati zaradi takih dejanj, kaj šele, da bi se zagovarjali zanje.«