fashion 2 Svet24.si

Našli smo šest let stare fotografije Dončićeve...

Bangun Dobra karma

Si želite vrniti izgubljeno ljubezen?

denis-avdić-show, lea-sirk Svet24.si

VIDEO: Kako je Lea Sirk imitirala Denisa Avdića

uroš rožič, špela gavez Svet24.si

Med delom se je Urošu nož zapičil v dimlje: z ...

merkur Dobra karma

Horoskop od 18. do 25. 11. 2019 : od Merkurja si ...

denis toplak Njena.si

Nepredstavljivo: Denis Toplak postal žrtev?

_BVP0088 Njena.si

Kamere zamolčale, zakaj ga Kmetje niso marali

Slovenija

»Revolucionar« Boštjan Videmšek se je prodal za peščico evrov

Deli na:
»Revolucionar« Boštjan Videmšek se je prodal za peščico evrov

Foto: Bobo

Čeprav igra neustrašnega »revolucionarja«, Boštjan Videmšek za svoje »revolucionarne« ideje ni pripravljen tvegati lastne kože in ostati brez privilegija redne zaposlitve na Delu.

Delov novinar Boštjan Videmšek je zagotovo največji »revolucionar« med slovenskimi novinarji; je vedno v prvih bojnih vrstah, ko gre za skandiranje parol, kot so revolucija, solidarnost, humanizem, empatija, ulični upor ali boj proti tiraniji neoliberalnega kapitalizma. Ko ob ta vprašanja trči pred lastnim pragom v svoji novinarski hiši Delo, se takoj prime za svojo denarnico in sooči z lastno bodečo resnico. V Sloveniji bi očitno potreboval močnejšo dioptrijo, saj ob lanskem prevzemu Dela pod taktirko družbe FMR ni pozival k revoluciji, ko je neoliberalni kapital prevzel Delo. FMR namreč nadzoruje velekapitalist iz Foruma 21, Stojan Petrič, za katerega so celo v Mladini zapisali, da gre za neoliberalca.

Od Videmška »revolucionarja«, ki se že leta navdušuje nad nasiljem arabske pomladi in goreče poziva Evropo k uličnemu rušenju neoliberalnega kapitalizma, bi najmanj pričakovali, da bi v trenutku, ko je neoliberalni kapital prevzel Delo, prešel od besed k dejanjem in na lastnem primeru pokazal, kaj pomeni biti pravi revolucionar in borec proti tiraniji neoliberalizma. Zaradi nestrinjanja z neoliberalnim prevzemom Dela bi moral odpovedati redno zaposlitev na Delu in na facebooku pozvati k uličnemu uporu na vstajniškem »kraju zločina«, zakrožiti po središču Ljubljane ali postaviti barikade v Mariboru. Vendar tega od našega »revolucionarja« Videmška seveda nismo dočakali. Tudi ob najnovejši napovedi odpuščanja na Delu zaradi znižanja stroškov dela in povečanja dobička lastnika kapitala Videmšek v znak protesta ni pozval k ulični revoluciji, kot to sicer vseskozi zahteva od celotne Evrope, ampak se je raje skril za vljudna pisemca novinarskega kolektiva in Društva novinarjev Slovenije lastniku Dela. Prav nič revolucionarno!

Videmškova drža do prevzema Dela od neoliberalnega kapitala meče pravo luč na njegovo prepoznavno javkanje nad zatonom revolucije, solidarnostjo in smrtjo empatije, s katerim je zažigal ob grški dolžniški in begunski krizi. Videmškova čustva so namreč odvisna od tega, kje je njegova denarnica. Ko Videmšek stopi iz Dela in gre iz Slovenije, kar nenadoma spregleda in jasno vidi. V tujini zagovarja brezkompromisno revolucijo in ulični upor, doma, pred lastnim pragom, mu zasebni interes po peščici evrov razvodeni revolucionarne ideje in otopi radikalnost. Čeprav igra neustrašnega »revolucionarja«, Videmšek za svoje »revolucionarne« ideje ni pripravljen tvegati lastne kože in ostati brez privilegija redne zaposlitve na Delu. To lahko vidimo iz njegove izjave ob obletnici društva novinarjev, ko je priznal, da spada v peščico privilegirancev, saj ima redno službo: »Jaz se imam za prastarega v tem poklicu, ker mi je omogočeno imeti redno službo. Vsi, ki so pet ali deset let mlajši od mene, je nimajo in je ne bodo imeli. In tukaj je ta ključna ločnica.«

Videmšek bi moral pozvati k ulični revoluciji proti neoliberalizmu že ob prevzemu Dela, če se že tako vneto bori proti neoliberalizmu in je o tem napisal tono člankov in knjigo Upor (2013). Omenjena knjiga je namreč nekakšen evangelij slovenskih levičarskih novinarjev in mladolevičarjev, ki so izšli iz vstajništva. Celo levičarski bog Slavoj Žižek mu je v predgovoru zapel hvalnico kot revolucionarju in knjigo označil za obvezno branje: »Zaradi brezkompromisne analize zagat radikalnih gibanj, in to s stališča angažiranega borca, je knjiga preprosto obvezno branje za vsakega razmišljujočega državljana.« Le kako ne bi, saj je Videmšek med najbolj zaslužnimi za uvoz arabske pomladi in vstajniške revolucije proti neoliberalizmu na osi Grčija–Španija–Slovenija. Svoje vzhičenje nad vstajniškimi »socialističnimi« mladolevičarji je izrazil tudi na koncu omenjene knjige. Med vstajami v Sloveniji 2012/13 proti neoliberalizmu Janševe vlade je Videmšek dal tudi pobudo za rubriko Revolt in alternative na Delu, ki je bila zelo živa zgolj do padca Janševe vlade, nato pa je povsem izgubila zagon. Čeprav Videmšek tako rad pridiga lekcije iz svobodoljubja in poguma, ga je očitno preveč strah za lastni žep in izgubo redne zaposlitve na Delu.

Kakor se danes spreneveda glede lastnika Dela, ki je neoliberalec in v imenu neoliberalizma tudi odpušča, se je med zatonom vstajništva Videmšek čudil, le kam je izginil upor. Tožil je nad klinično smrtjo vstajništva in izginotjem duha ulične revolucije, čeprav je prav on negativen zgled, zakaj je v Sloveniji po hitrem postopku propadlo vstajništvo z liderjem Urošem Lubejem na čelu. Podoben vstajniški vzpon in katastrofalni padec v javnomnenjskih anketah je v 2015 doživela tudi »revolucionarna« stranka, Meščeva Združena levica (ZL). Ta je po Delovi anketi vodila še junija 2015, ob koncu leta pa je lovila parlamentarni prag. Ker so ljudje spoznali, da se ZL bori zgolj za svoj interes. Ali če parafraziramo Videmška: ulična revolucija zveni dobro samo proti desnici oziroma Janši, prav tako boj proti neoliberalcem in za delavce, dokler ne trčijo ob lastni interes ali denarnico in se boj konča. Za Videmška se revolucija konča na Delu, proti kateremu se preprosto ne more boriti kot revolucionar na ulici, saj bi se moral boriti proti sebi in svoji denarnici. Videmšek namreč zelo dobro ve, da revolucija žre lastne otroke.

 

loading...
Loading...