Vodilna nomenklatura slovenskega sodstva, ki se ji večina sodnikov tiho podreja, le nekateri pa so jo pripravljeni javno kritizirati, je izredno občutljiva za to kritiko. Nanjo se na primer besno odzove predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ali pa njemu ljubi novinarji, kot je Sven Berdon od Dnevnika. Tega se celo drži oznaka neformalnega predstavnika za stike z javnostjo vrhovnega sodišča.
Tako je Dnevnik v Berdonovem bizarnem članku pred tednom dni skoraj polovico tretje strani namenil problematiziranju intervjuja z vrhovnim sodnikom Markom Šorlijem, objavljenim v Reporterju. Namesto da bi se Masleša ali kdo drug ojunačil in se sam z argumenti izrekel zoper navedbe o sodstvu v intervjuju, so besede položili na jezik novinarja, katerega vir je bil tudi »eden od nekdanjih vrhovnih sodnikov, ki se v tem primeru ne želi izpostavljati z imenom, saj ocenjuje, da so Šorlijeve izjave škandalozne in nezaslišane.« Kaj tako »nezaslišanega« naj bi Šorli povedal? Med drugim to, da je na vrhovnem sodišču ustoličena celo laž, to pa žal drži.
Laž je personificirana v osebi Masleše, za katerega sta tako ustavni sodnik Jan Zobec kot vrhovni sodnik Rudi Štravs dejala, da je bil kot koprski sodnik v osemdesetih letih vzhičen nad streljanjem prebežnikov čez mejo. Tako je bil Masleša prav evforičen, ko je opisoval, da je vojak JLA nekega nesrečnika zadel prav v sredino čela.
Zobec je pripravljen te besede potrditi tudi na sodišču, vendar se Masleša kljub zanikanju ni odločil za tožbo. Že ve, zakaj ne. Sploh pa je nesprejemljivo, da je na simbolno mesto predsednika vrhovnega sodišča prišel človek, ki je sovražno govoril proti slovenski osamosvojitvi in se navduševal nad tem, da nas bo njegova jugovojska »tepihovala«.
Prav tako se ne bo zdaj odločil za tožbo zoper Šorlija, čeprav mu to sugerira novinarjev »neimenovani nekdanji vrhovni sodnik«. Šorli namreč ni povedal laži, ampak resnico, ne le o Masleši, pač pa o slovenskem sodstvu. »Žal smo še vedno daleč od dobro delujočega sodnega sistema …. Kar pomnim, je pisanje sodb slabost slovenskega sodstva.« Takšne in podobne besede so za okostenelo sodniško nomenklaturo, ki jo pooseblja tudi predsednica sodniškega društva Janja Roblek, bogokletne.
Kot se je izrazil Zobec: »Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo samo. Najprej politika v njem samem, kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti.« Soočenje z resnico je seveda težko, vendar osvobaja.