Resetirajmo poletje!

V poreferendumskem času je Slovenijo zajela resetirajoča mrzlica, ki se je počasi ujela z letnim časom. Ideja o resetiranju sploh ni nova, čeprav so jo popularizirali t. i. resetiranci. Poletje je namreč čas za vsesplošno resetiranje. Nenadoma vse obstane v praznem teku vročine in sopare, namesto politikov in njihovega nabijanja nam zavlada zombijevstvo pasjih dni. Veliki deli prebivalstva spremenijo prostor in si zato domišljajo, da so spremenili tudi čas. Nastopi čas ločitve od realnosti, sicer bi spoznali, da so tudi poletne počitnice ena velika prevara, izum industrijskega obdobja. Danes to prevaro ohranja pri življenju turistična industrija, ki prodaja počitniške pakete kot politiki svoje programe.

Poletno resetiranje je najočitnejše v vsakdanji politiki. Ko se začnejo parlamentarne počitnice, se začne čas kislih kumaric. Ta dolgčas, ta žalost. Nobenih afer, finančna kriza ni več tako žgoča, razprave o predčasnih volitvah bodo že počakale do jeseni, še najbolj idiotski politiki se nam nenadoma zazdijo manj sporni. Celo v Grčiji pričakujejo, da se bodo pobesneli demonstranti zaradi vročine ohladili, se odsvaljkali na počitnice na otoke, politična kriza pa se bo ublažila. Še pred kakim tednom pa se je zdelo, da je sodni dan pred vrati.

Postavlja se vprašanje: je resetiranje pozitivno ali negativno? Odgovor ni enostaven ne enoznačen. Če si ogledamo politični zorni kot, bomo videli, da je ljudstvu ta ideja očitno zelo pri srcu. Dajmo, vzemimo stvari v svoje roke, malce pošraufajmo in ponovno zaženimo mašino, potem bo spet lepo pela. Ni čudno, da je kot Pahorjev kritik zaslovel avtomehanik Ivo Leban, ko je z ostrimi besedami zašraufal v Pahorja in ga hudo privil. Brez učinka, kakopak.

Na videz bolj prefinjenega, tehnokratskega vidika so se lotili t. i. resetiranci. S svojo idejo so se v poreferendumskem vakuumu dobesedno izstrelili v orbito, ko so zahtevali predčasne volitve in začeli zbirati podpise na www.gremonavolitve.si. Pezdir je v svoji kolumni Resetirajmo volitve idejo volitev, obliko političnega resetiranja, povezal z resetiranjem, tako da smo dobili »resetirajmo resetiranje«. Pri čemer takoj posumimo, da nas postopek vrača tja, kjer smo začeli. Po drugi strani takšne »civilne iniciative« močno spominjajo na intervencije Kučanovega Foruma 21 in pretvarjanja »nismo politični, ko smo politični«. Tako kot Forum 21 tudi resetiranci zagotovo niso apolitični, saj so bili vsi razen Pezdirja in Šušteršiča visoki politiki, celo ministri.

Njihov koncept neposredne demokracije, ki spominja na odpoklic izvoljenih predstavnikov ljudstva, je simpatičen, na videz iskren in vsekakor ljub ljudstvu. Kljub temu vzbuja številne skrbi. Kaj če bo koncept uspešen in se takšna praksa uveljavi? Zakaj se potem ob izvolitvi novega mandatarja, npr. Janše, ne bi pojavila neka druga skupina »resetirancev« in s podobnimi argumenti zahtevala njegov odstop in predčasne volitve? Ideja resetirancev zato opozarja na vidik nezaupanja v demokracijo pri visoko izobraženih, ki se jim zdi vladavina ljudstva preveč neučinkovita in zmedena. Širiti nezaupanje v demokracijo je škodljivo, saj takšne ideje najraje izrabijo kakšni Golobiči, ki so v tej igri poraženi, saj jim ljudstvoljubstvo ne gre od rok.

Po njihovi akciji so se resetirajoče ideje razbohotile kot gobe po dežju, čeprav je večini ušlo dejstvo, da resetiranje ne prinese dokončne rešitve (če ta sploh obstaja). Daje kvečjemu upanje na ukinitev blokade. Do nove blokade, saj v Sloveniji političnih blokatorjev ne primanjkuje. Mednje spadata predvsem nekdanji in sedanji predsednik, Kučan in Türk, ki ponujata podobne ideje. Nenehno se vmešavata v aktualno politiko in želita s svojim mnenjem določati, kdo naj bo izvoljen in kdo ne. Moti in skrbi ju naraščajoča javnomnenjska podpora Janševi SDS, zato ob spremljavi kvazilevičarskega zbora bobnita, da je treba resetirati desnico, še najbolj pa Janšo. Bi morda še raje resetirala demokracijo in spet ukinila volitve?

Ob vsem resetiranju smo dobili tudi idejo o resetiranju levice, ki jo je podal Matej Makarovič, ko je izrazil upanje, da bo Slovenija nekoč dobila normalno levico. Tudi to resetiranje se hitro izkaže za neizvedljivo, saj je že besedna zveza »normalna levica« oksimoron, ostroumni nesmisel. Normalna levica je možna toliko kot raven ovinek. Če si za primerjavo vzamemo Francijo in (nekdanjega) levičarskega predsedniškega favorita Dominiqua Strauss-Kahna (DSK), bomo spoznali, da normalna levica morda sploh ne obstaja. Kot je za francoske kvazilevičarje boljši elitistični napihnjenec, ženskomrznež in osumljenec posilstva od sedanjega predsednika Sarkozyja, tako je pri nas zadnje kvazilevičarsko budalo boljše od Janše. In če pogledamo ostudne izjave nekdanjega kulturnega ministra in prijatelja DSK Jacka Langa o domnevni žrtvi posilstva, potem se nam bodo zdele neverjetno podobne nesmislom, ki jih v Sloveniji redno poslušamo iz ust članov Liberalne akademije in drugih zvestih podanikov »naše stvari«, ko branijo nešteta sporna dejanja LDS ali Zares.

Takšni in drugačni resetiranci so spregledali, da je poletje tisto, ki bi ga morali dejansko resetirati. Če poletja ne bi bilo oziroma bi se že zdaj končalo, potem politične napetosti ne bi pojenjale, ampak bi se nadaljevale in stopnjevale ter nas približale razpletu. Morda celo prinesle predčasne volitve namesto skoraj dvomesečnega praznega teka in vročine brez upanja na hitro rešitev.