Ugotovitev NČR, da lahko kdo nekoga za najvišji položaj v največji slovenski naftni družbi naknadno podkupi z buteljkami, je skregana z zdravo pametjo. Toliko bolj, če NČR enega novinarskega društva (DNS) obsodi predsednika drugega novinarskega združenja(ZNP), pri tem pa nikoli ni sprožilo nobenega postopka proti lastnemu predsedniku DNS, ker se v reviji, ki jo ureja, redno norčuje iz telesnih in osebnih lastnosti ljudi, njihove vernosti, šovinistično obravnava nekatere političarke in novinarke, se norčuje tudi iz žrtev genocida, pri smešenju pa zlorablja celo otroke političnih nasprotnikov.
Dokler NČR DNS ne bo temeljito pometlo
pred svojim pragom, ne moremo resno jemati nobene druge obsodbe.
V
nadaljevanju pošiljam odgovor NČR, v katerem napovedujem, da bom zadevo predam
častnemu razsodišču združenja, ki mu pripadam.
Spoštovani!
Sporočam vam, da nisem član Društva novinarjev Slovenije niti Sindikata novinarjev Slovenije, ki sta ustanovitelja Novinarskega častnega razsodišča, ki zoper mene vodi postopek zaradi kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije. Kljub temu odgovarjam na obtožbe družbe Petrol, ki mi očita kršitev drugega, tretjega in četrtega člena tega kodeksa. V drugem členu piše, da mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. V tretjem členu piše, da mora novinar opozoriti, če objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja. Četrti člen določa, da mora novinar navesti vir informacije, kadar je mogoče, v zadnjem stavku tega člena pa, da se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira, če sicer ni mogoče dobiti informacije. Zavračam obtožbo, da bi kršil katerega koli od navedenih členov.
Kot je razvidno iz priloge, ki jo je ob vlogi priložila družba Petrol, sem skupaj s kolegom Nenadom Glücksom pisal članek o „Stevardesinem zadnjem poletu“ oziroma okoliščinah odstopa Simone Dimic, takratne vodje kabineta predsednika vlade, ki jo v krogih vladajoče politike šaljivo imenovali Stevardesa ali Stevka. Pisal sem tudi o tem, kolikšen vpliv na kadrovanje v gospodarstvu so ji pripisovali dobro obveščeni ljudje znotraj vladne koalicije in tudi zunaj nje. Ena glavnih funkcij v gospodarstvu je tudi vodenje Petrola, naftne družbe v večinski državni lasti, katere vodstvo je vedno kadrovala katera koli vladajoča politika. V tej luči je gotovo tudi zanimiva informacija, kdo je bil odločilen pri imenovanju Aleksandra Svetelška na čelo Petrola. Poskušal sem izvedeti, kolikšen vpliv je pri tem imela Simona Dimic. Seveda je absolutno težko pričakovati, da bo kateri koli gospodarstvenik odgovarjal na tako vprašanje, ker bi s tem priznal, da ga na njegovo funkcijo imenovala politika. Po besedah dobro obveščenega vira, ki je želel ostati neimenovan, naj bi imel Svetelšek pri imenovanju tudi podporo Dimičeve.
No, ampak Petrol meni očita, da naj bi kršil kodeks novinarjev, s tem, ko sem pisal o 40 peninah, ki naj bi jih Svetelšek poslal Dimičevi za 40. rojstni dan, ki je bil že po imenovanju na funkcijo. To sicer lahko pomeni le to, da sta (bila) Svetelšek in Dimičeva v dobrih prijateljskih, vsekakor pa spoštljivih odnosih. Skratka, gre za zelo izvirno darilo, ne pa za hude obtožbe, zaradi katerih bi nujno moral pridobiti odziv „hudo obtoženega“. Če bi Svetelšku očital, da naj bi na primer za imenovanje na ta položaj nekomu plačal podkupnino, potem bi nedvomno šlo za hude obtožbe. Toda če je poslal 40 penin za 40. rojstni dan, s tem ni zagrešil nobenega kaznivega dejanja, ker to pač ne more biti podkupnina. Tega mu v članku nisem niti očital, prav tako mu tudi nisem očital, da naj bi s tem oškodoval družbo, ki jo vodi.
Iz mojega članka tudi ne izhaja, da je ta podatek nujno resničen, saj sem posebej zapisal, da naj bi se to zgodilo po naših virih. Torej je dogodek postavljen v pogojnik, hkrati pa sem navedel, da sem tako informacijo dobil od svojih virov, ki pa jih nisem dolžen razkriti niti po četrtem členu kodeksa novinarjev oziroma zadnjem stavku tega člena. Družbi Petrol oziroma njenemu predsedniku Aleksandru Svetelšku je revija Reporter brez vsakega zadržka omogočila takojšnjo objavo pisma, v katerem je to informacijo zanikala. S tem bi se morala vsa zadeva tudi zaključiti.
V tem smislu se sprašujem, zakaj se gremo reprizo kozlovske sodbe v Višnji Gori. Ali je namen družbe Petrol oziroma njenega predsednika dlakocepljenje vsake zapisane novinarske besede ali gre za morda kaj hujšega: pritisk na medij, ki je kritičen do vlade, ali morda na predsednika novinarskega združenja, ki je prav tako kritično do vlade, pod katero je on postal predsednik uprave Petrola. Vsekakor pa ta pritožba kaže na njegov nespoštljiv odnos do mene osebno. Znano je namreč, da sem predsednik Združenja novinarjev in publicistov, ki imamo svoje častno razsodišče, zato bi bilo prav, če bi pritožbo naslovil na častno razsodišče združenja, ki mu s kolegom Glücksom pripadava, in ne častnemu razsodišču društva, ki mu ne pripadava. Kako bi bilo, če bi jaz zoper Svetelška vložil pobudo za postopek pred častnim razsodiščem društva, katerega član sploh ni?
Kakorkoli že, glede na to, da je častno razsodišče DNS in SNS sprejelo vlogo zoper mene in Glücksa, pričakujem, da bo ravnalo v skladu s svojim poslovnikom in pri pritožniku preverilo, če zoper katerega od udeležencev v tem postopku ni začel postopka pred rednimi sodišči, kajti v tem primeru ste v skladu z osmo točko poslovnika dolžni ta postopek prekiniti. Še vedno pa lahko kljub temu določilu pritožnik začne postopek pred rednim sodiščem po razsodbi častnega razsodišča, zato se to mora zavedati, da lahko s svojo razsodbo vpliva tudi na postopek pred rednim sodiščem. Prav zaradi tega razloga se nameravam v primeru vaše obsodbe obrniti na častno razsodišče Združenja novinarjev in publicistov, ki mu sam pripadam.
Igor Kršinar, Reporter