Zares in Golobič niso izvedli zgolj besedne, ampak tudi barvno kontaminacijo. Sami samcati so si uplenili kar dve barvi, in sicer oranžno in rumeno. Oranžno so si izvolili za svojo strankarsko, rumeno pa za sovražno barvo.
V Sloveniji ni nič varno pred ideološko kontaminacijo. Nevtralni ali pozitivni pomeni se zlahka sprevržejo v svoje nasprotje, izgubijo vsako povezavo z realnostjo in slovensko javnost vedno bolj silijo v blaznost. Vzemimo lepo besedo tovariš, ki se je povsem kontaminirala v času socialističnega totalitarizma in celo danes, dvajset let kasneje, ni rehabilitirana.
Negativne ideološke asociacije najdemo tudi pri barvah: rdeča je povezana z levim, komunističnim, črna z desnim, fašističnim terorjem. Še danes slišimo o rdečkarjih in črnuharjih. Kljub negativnim ideološkim konotacijam obeh barv bi težko rekli, da je vsakdanja izbira ene ali druge barve nujno tudi ideološko obarvana, sicer bi bil Igor Vidmar od glave do pete odet v rdečo in ne v črno. Sklepamo lahko, da je barve lažje ponovno ločiti od ideologije in jih rehabilitirati.
Ko govorimo o ideološki kontaminaciji, lahko opazujemo razliko med »staro« in »novo« politiko. Kaj hitro se izkaže, da nova politika sploh ni nova, ampak da samo uporablja nove simbole za stare vsebine. Najlepši sodobni zgled tega so Gregor Golobič in njegova Zares, saj pri njih najdemo zanimivo besedno in barvno ideološko kontaminacijo. Ko so si za ime stranke prilastili besedo »zares« (v pomenu: odgovorno, zavzeto, dosledno, stvarno, resnično itd.), se je iz besede za vsakdanjo rabo spremenila v farso. Zaresovska kontaminacija »zares« ne bi bila tako sporna, če ne bi bila izbruhnila afera ultralaganje. Po izbruhu afere se je dokončno izkristalizirala problematika njihove »divje privatizacije« besede zares. Izkazalo se je, da je pri Golobiču v zvezi s pomeni besede »zares« gotovo le eno, in sicer da zares laže.
Vidimo, da se je pomen »zares« tako izkrivil in histeriziral, da se izmika splošno sprejeti razlagi. Zaradi tako hudega odmika od »uradnega« pomena nam preostane le, da se rabi te besede v izvengolobičevskih, izvenzaresovskih in širše izvenpolitičnih kontekstih izogibamo. Naj jo torej, čeprav gre za zelo uporabno besedo, črtamo iz vsakdanje rabe? Taka izbira je vprašljiva. Druga možnost je rehabilitacija besede »zares«. Tudi ta izbira je zelo problematična. Postavlja se namreč vprašanje, ali lahko rehabilitiramo besedo »zares«, ne da bi ob tem rehabilitirali tudi Golobiča in Zares.
Zares in Golobič niso izvedli zgolj besedne, ampak tudi barvno kontaminacijo. Sami samcati so si uplenili kar dve barvi, in sicer oranžno in rumeno. Oranžno so si izvolili za svojo strankarsko, rumeno pa za sovražno barvo. Rumena je zanje problematična predvsem v »rumenih« medijih, ki so rumeni samo zato, ker niso oranžni. Kot pobesneli se z vseh strani zaletavajo v rumeno, pred očmi se jim nenehno rumeni. Zato pripravljajo novi medijski zakon pod šifro »naredite mi to deželo spet oranžno«. Rumeno so ožigosali z znakom sramote in jo želijo izgnati iz dežele. Hm, to zveni znano. V svoji barvni razcepljenosti so Golobič in zaresovci šli tako daleč, da tudi sami niso več zmožni opredeliti pozitivnih oziroma negativnih značilnosti posamezne barve. Golobiču tako ali tako nikakor ne moremo verjeti na besedo, zato nam niti podrobna definicija ne bi kaj dosti koristila, saj bi se kaj kmalu lahko izkazala za lažno.
S svojo oranžno-rumeno barvno motnjo so Golobič in Zares dosegli ravno nasprotni učinek od želenega. Slovenski javnosti se vedno bolj oranži pred očmi, kar lahko vidimo iz javnomnenjskih anket. To je je velik problem za Golobiča in njegovo stranko, saj se je uveljavilo pravilo »oranžno, ki te sovražim oranžno«. Njegova barva je po vseh teh oranžnih aferah in oranžnih cunamijih zgubila ves pozitiven naboj in sij. Postal je tisti politik, ki ga javnost tako rada sovraži. Kljub temu Golobič ne bi bil Golobič, če ne bi ponujal zdravila za bolezni, ki jih sam povzroča. V svojem šamanizmu se podi za vudu politiko in pri tem niti ne opazi, da se je medtem spremenil v oranžnega političnega zombija.
Če nas praksa politično-ideološkega kontaminiranja vsake toliko časa prikrajša za kakšno besedo in jo nepovratno zaznamuje, pri barvah problematika ni tako kočljiva. Barve je očitno lažje rehabilitirati kot besede. Pogosto tudi zato, ker so podrejene podtalni diktaturi modne industrije in potrošništva. In modna industrija zdaj zahteva oranžno in rumeno, ločeno, skupaj, od glave do pete, kakorkoli. Vse je dovoljeno. Ne tako kot pri Golobiču. V njegovem oranžno-rumenem svetu je samo njemu in njegovim somišljenikom dovoljeno vse. Ni zgrešil glede barve, ampak glede časa in politične ureditve. Zato je možno rehabilitirati »njegovo« oranžno, njega pa nikdar in nikoli.