Bližnji vzhod je prostor spopadov, diktatur, nafte, navzkrižja interesov velesil. V zadnjem obdobju tudi ljudskih vstaj za več svobode, demokracije. Da imajo vsi ljudje pravico do zadnjih dveh, je prepričana tudi Karmen Švegl.
Rodila se je leta 1979, doma je iz Ormoža in diplomirala je iz primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, vendar je njeno delo vse prej kot »književniško«. Trenutno poroča iz Egipta, sredi demonstracij, ki jim nekateri pravijo revolucija, drugi ljudska vstaja. Zanimalo nas je, ali jo takšno dogajanje tudi čustveno potegne ali poskuša imeti distanco.
»Nemogoče, da se te takšne stvari ne bi osebno dotaknile, ob poročanju imaš seveda neko distanco, toda v Egiptu gre v zadnjih tednih za eno redkih pozitivnih političnih zgodb iz arabskega sveta,« pravi. Večinoma, žal, poroča o konfliktih dveh ali več strani, v katerih ljudje umirajo, v Egiptu pa demonstranti zahtevajo svobodo in demokracijo, nič jim ni moč očitati, pojasni. Gre za dobro stvar, koliko so njihove zahteve politično dosegljive, je drugo. Saj najbrž ni novinarja, ki bi mislil, da je v redu, če je diktator na oblasti trideset let. Tudi Egipčani si kakor vsi drugi na svetu zaslužijo svobodo in dostojno življenje, Karmen gleda na zadnje dogodke. Ti ljudje so žrtve, ne pa sistem. Tudi poleti 2006 med izraelskim napadom na Hezbolah v Libanonu, je bilo ubitih več kakor tisoč civilistov, to je neopravičljivo ne glede na to, kaj si jaz mislim o izraelsko-palestinskem konfliktu, dodaja.
Nikoli še ni bila priča takšni množični ljudski vstaji, kakršna se dogaja v Egiptu. V takšni množici je že sama navzočnost v njej lahko zelo nevarna. Na primer, če se ljudje nečesa na hitro prestrašijo, te lahko v stampedu kratko malo pohodijo, sploh ni treba, da si izpostavljen še drugim nevarnostim. Čuti se zelo močna energija, povsem drugačna kakor v konfliktih, ki jih sicer spremlja.
Je strah nujni del njenega posla, da se pravi čas ustavi, izogne nevarni situaciji, ljudem, krajem? »Strah je dober. Moj mož Gunnar mi pravi, da se sama premalo bojim. Določena količina strahu te na koncu obvaruje pred napačno odločitvijo.« Seveda tudi tvega, toda sama mora presoditi, kje je meja. Odloči se glede na vrsto dejavnikov: ali je zgodba zelo pomembna, morda ima vlogo tudi pritisk iz redakcije, za katero novinar dela. Sama, na primer, že kar nekaj časa ni delala kakšne pomembnejše zgodbe in potem si sam naložiš več pritiska, da moraš zdaj dobiti nekaj najbolj udarnega, najboljšega. V takšnih situacijah greš lahko čez mejo, pravi.
Prejšnji petek, ko se je v Egiptu začelo popolno brezvladje, spopadi med nasprotniki predsednika Hosnija Mubarka in njegovimi privrženci, sodelovala je tudi policija, so se nastale tolpe civilistov, pri katerih nisi vedel, kdo je kdo. V tistem trenutku je vztrajala, da gresta z Gunnarjem ven, do studia od koder je morala poslati prispevek v Ljubljano. Gunnar je bil proti, ampak potem je šel seveda kljub temu za njo. Pomagal jima je eden od domačinov, peljal ju je po bolj varnih poteh, okoli so bile tolpe, policija je metala solzivec … Gunnarju je med tekom govorila, oprosti, da sem vztrajala, da greva, toda poti nazaj ni bilo. Na poti so srečali še dva ukrajinska novinarja, ki sta tudi poskušala priti do studia, bilo je še več ljudi, mednje je padla granata s solzivcem, tekli so naprej, nekaj ljudi, ki so se gibali z njimi, je ostal na drugi strani. Bilo ji je žal, da sta tvegala, toda na koncu pozabiš na to, vesel si, da si prišel živ in zdrav na cilj.
»Po navadi sem jaz tista, ki se spušča v nevarnosti, mož je bolj premišljen, priznam.« Je zelo vztrajna in odločna, če si nekaj vbije v glavo, da mora narediti, to tudi naredi.
Z možem, danskim novinarjem in snemalcem Gunnarjem Willumom, sta se spoznala v Berlinu leta 2000, ko je bila tam na študijski izmenjavi, Gunnar pa je bil dopisnik enega od danskih časopisov. On jo je potegnil v novinarske vode.
VEČ V DRUGI ŠTEVILKI NOVEGA REPORTER MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA PRODAJ PRI VSEH PRODAJALCIH ČASOPISOV