Reporter Magazin: Karikaturistka Aljana vrtnari z dušo, njen mož pa z rokami

Prenova je bila zaupana arhitektu, ki je spoštoval večino njunih želja, med njimi najpomembnejšo, da se ohrani nekdanja preša. Takšnih klasičnih preš je bilo včasih zelo veliko, zdaj jih skorajda ni, saj so jih ljudje raje odstranili, razžagali za drva … Le še redki imajo odnos do te etnografske dediščine. Med njimi sta seveda Aljana in Milan.

Zanesljive priročne stvari

»Zagotovo bi nama bilo veliko lažje, če bi se odrekla preši, saj bi tako pridobila veliko prostora v spodnjem delu hiše, a sva ga raje nadomestila na veliko manjšem prostoru v zgornjem, podstrešnem delu,« omeni Aljana Primožič Fridauer. »Svoje odločitve ne obžalujeva. Vesela sva, da se je ohranil zanimiv kos naše etnografske dediščine, do katere ima Milan, ki je rad zbiral etnografske predmete vse od otroških let, zato se je navdušil nad študijem etnologije in zgodovine, spoštljiv odnos. Tudi jaz imam rada vse te rabljene predmete s posebno zgodovino, zgodbo.«

Žal so se v hiši ohranili le redki, posamezni kosi, saj jih je Milanova mama, ki do teh predmetov ni imela enakega odnosa kot sin, večino odstranila. Tako je ostal le še kakšen keramični lonec, vrči, petrolejka, voder (oslo) – kravji rog, v katerega si dal brusni kamen za košnjo s koso; Milan jo še vedno uporablja, ne pa tudi latjaka, namenjenega nošnji sena, ki ga je kot otrok nosil na hrbtu. A včasih je bilo seveda drugače, tako kot je v aforizmu zapisal Milan: »V ʻodročnihʼ krajih se lahko zaneseš le na ʻpriročneʼ stvari.«

Haloška posebnost

 »Starin ne želiva kopičiti, saj imajo za naju vrednost predmeti, ki so jih v naši družini uporabljali že prejšnji rodovi. Ne vidim namreč smisla, da bi imela na dvorišču neki lojtrnik, če vem, da ga pri naši hiši ni bilo,« pojasni Milan. Dopolni ga Aljana: »Imava sicer ʻzimske gumeʼ za voz, v bistvu sani, ki so se nadele v zimi namesto koles. Na spodnji kmetiji so jih hoteli zavreči, ker pa so vedeli, da imava do njih drugačen odnos, so nama jih podarili.«

Po pripovedi Milana Fridauerja je imel hišo, prvotno zgrajeno na istem mestu, kot je danes njuna, v lasti večji kmet iz Slovenskih goric. To nikakor ni bila le kakšna zidanica, temveč večja velbana (obokana) klet, narejena pred natanko 116 leti iz opeke in vklesana v kamen. Nad njo je bil leseni del, s prostorom za prehranjevanje delavcev, ki so delali v posestnikovem velikem vinogradu, žrmljami za mletje (ročnim mlinom), in prešo, narejeno leta 1988; vreteno preše je bilo izdelano leta 1876. »Za Haloze je bila to zelo solidna hiša, manjši kmetje namreč niso imeli tako bogate in velike kleti. Ko je bila leta 1968 dana možnost odkupa, sta se za posestvo odločila moja starša, in tako smo od takrat živeli na tem posestvu. Poleg cimpra, zgornjega dela brunarice, so zraven naredili še hišo iz steptane ilovice (butana hiša), ki danes v sodobnem gradbeništvu velja kot izjemni izolacijski material. Polovica je bila namenjena hlevu, drugi del je bil stanovanjski,« pojasni Milan.

Bosonogi – z zavihanimi prsti

V hiši ob kleti je živela sedemčlanska družina, Milan Fridauer je bil najmlajši družinski član izmed petih otrok, treh hčera in dveh sinov zakoncev Barbare in Stanislava Fridauerja. Družina se je preživljala z delom na posestvu, mama je bila gospodinja, oče je bil zaposlen še v gradbenem podjetju. Po odhodu otrok zdoma in očetovi smrti je na posestvu ostala le še mama, ki je kmetovala do pozne starosti.

 »Ko sem začela prihajati na breg, me je po eni strani presenetila počasnost teh ljudi, ki tu živijo, po drugi njihova spretnost; hodijo bosi, njihovi prsti so kar zavihani, ker hodijo v breg. Tako je bilo tudi pri Milanovi mami, zaradi vsakodnevne hoje v hrib je še vedno imela noge sedemnajstletne mladenke. Spremljala sem jo v grapo, kjer je imela posajen fižol, ko ga je pobrala v predpasnik, je že odhitela bosa in po prstih v breg, jaz pa sem komaj sopihala za njo,« se spominja Aljana.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTER MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA VOLJO PRI VAŠEM PRODAJLCU ČASOPISOV!