Reporter Magazin: Intervju z Darjo Švajger

Poznamo vas kot eno najuspešnejših slovenskih predstavnic na tekmovanju za popevko Evrovizije. Sedaj ste z Misijo Evrovizija ponovno v središču pozornosti slovenske javnosti in nekoliko drugače način povezani s tem tekmovanjem. Pa vendar, kdo je Darja Švajger zunaj vsega tega?

Sem samostojna ustvarjalka v kulturi, poklicno pevka in profesorica solopetja. Srčno rada učim, uživam življenje ob soprogu Ivu in v krogu družine, se družim s prijatelji, ljubim knjige, glasbo, filme, sem radovedna in preprosto rada živim.

Precej slovenskih pevcev je odšlo na študij v tujino, tudi vi ste jazz petje študirali v Gradcu. Je, če študiraš v tujini, težje vzpostaviti stik s slovenskim glasbenim prizoriščem in se na njem uveljaviti?
Mislim, da ne. Med študijem res nekoliko izgubiš stik s tem, kar se dogaja doma, po mojih izkušnjah lahko stike hitro spet vzpostaviš. Načeloma smo glasbeniki precej odprti ljudje, zato to ni problem.

V Sloveniji vas je menda »odkril« Primož Peterca?
Res je. Po moji predstavi v ciklu Kabaret XX. stoletja v SNG v Mariboru (koncert filmske glasbe) leta 1992 so me vabili v razne televizijske oddaje in v eni izmed njih me je videl Primož. Dolgoletno sodelovanje z njim in s Sašom Fajonom se je začelo s pesmijo Naj vidimo ljudi leta 1993 na predizboru za popevko Evrovizije.

Kakšna se vam sicer zdi slovenska glasbena scena, predvsem v popularni glasbi? Velikokrat se govori o spletkah, zarotah, korupciji, češ da se je brez pravega zaledja težko prebiti v ospredje. So to zgolj govorice ali je kaj resnice?
Ko sem začela poklicno pot, so bile razmere drugačne, kot so danes. Zdaj vse teče hitreje in morda zato bolj površno. S kakšnimi spletkami in podobno nisem imela in nimam izkušenj. Vem samo to, da če želiš imeti uspešno in dolgo kariero, moraš biti nadarjen, moraš delati in iskati, seveda moraš imeti tudi srečo.

Vi prihajate iz Maribora. Je za pevce pot od Štajerske do Ljubljane resnično tako dolga in polna neštetih ovir, kot je videti na prvi pogled, se tudi v glasbenem smislu vse dogaja v prestolnici?
Ne vem, ali je geografija pomembna pri tem, pri meni ni. Mislim, da je kakovost edino merilo.

Ema '95 je bila za vas vsekakor prelomnica. V kakšnem spominu vam je ostala skupaj z nastopom na Evroviziji?
Lepooo in nepozabno. Zmaga v Sloveniji …,veliki oder v Dublinu na Irskem, dobra, čudovita ekipa, veliko evrovizijskih oboževalcev, ki pojejo v originalnih jezikih, spodbudne besede, čarobno.

Ema oziroma Evrovizija vam je prinesla tudi veliko prepoznavnosti kar na hitro. Čeprav ste imeli že nekaj izkušenj in niste bili tako mladi kot denimo kandidati, ki jih imate trenutno na tekmovanju Misija Evrovizija, je verjetno to bila sprememba za vas. Kako ste se s tem spoprijeli?
Vsekakor se življenje spremeni, vendar je treba ostati na realnih tleh, na srečo sem bila že dovolj zrela, da sem se tega zavedala. Ker je moje delovanje povezano s tem, da me ljudje poznajo s tv ekrana in me na ulici ali v trgovini prepoznajo, se je treba naučiti živeti s tem. Včasih je to prijetno,včasih manj. Upoštevam spoznanje, ki ga je zapisal psihoanalitik C. G. Jung: eni tretjini ljudi si všeč, eni je vseeno, kdo si in kaj počneš, ena tretjina pa te ne mara. To se mi zdi normalno in sprejemljivo. Nikoli ne ustrezaš vsem.

Ali imate glede tega tudi kakšen poseben nasvet za mlade pevce, s katerimi delate v okviru projekta Misija Evrovizija, oziroma učence, ki jih poučujete? Še zlasti mlade lahko prepoznavnost hitro odnese.
Živeti normalno. Opravljamo pač poklic, ki s sabo prinaša širšo prepoznavnost. To je del »službe«. Nikoli ne bomo všeč vsem, zato se je treba držati sebe in svojih občutkov. Seveda poslušati kakšen nasvet, slediti svojim sanjam in biti realen.

Videti je, da je od leta 1995 do danes ne le Evrovizija, ampak tudi Ema v širši javnosti dobila nekoliko slabšalen prizvok. Vse pogosteje se govori o nekakšnem cirkusu, pa kuhinjah itd. Kako vi gledate na razvoj tega festivala, na to, v kaj se je spremenil danes?
Vsaka generacija prinese kaj drugega. V tem ne vidim nič slabega, čeprav mislim, da bi to moral biti praznik glasbe oziroma pesmi kot take. V glasbenem smislu sta Ema ali Evrovizija šli skoraj že čez vse faze, in tako bo verjetno tudi naprej. Kakšno leto je v ospredju glasba oziroma pesem, drugo bolj cirkus – šov, maske, parodije itd. O kakšni kuhinji na Emi po moji izkušnjah ne bi mogla govoriti, kako se delijo točke na Evroviziji, pa vemo vsi.
 

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTER MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA VOLJO PRI VSEH PRODAJALCIH ČASOPISOV!