Milena je bila popolnoma zadovoljna ženska: imela je stanovanje, avto, prijateljice … bila je stara 34 let, bila je plavolaska (no, ne čisto naravna!), dovolj postavna, marsikdo bi rekel, da je čedno dekle, ki mu nič ne manjka. Tako je zagotavljala vsem okoli sebe, a nekaj je čedalje bolj pogrešala.
Pogrešala je – topli moški objem. Ne vedno, ampak vsake toliko časa. Med tednom je imela dovolj dela v službi, pa kavice s prijateljicami, obiski kakšnih prireditev, gledališča, opere, kina. A včasih si je to zaželela narediti z moškim in potem poklepetati z njim z moško energijo in pogledom na svet, ki se tako prikupno razlikuje od ženske. In tudi prav je, da se.
Milena je bila že malo obupana – bo sploh kdaj našla moškega, ki bo ob koncih tedna, takrat ji je bilo najbolj dolgčas, bil z njo. Prijateljice so bile s svojim fanti, družinami, nekatere celo že z otroki … ona pa sama, sama. Saj ji je prijalo brati knjige, gledati televizijo … a kakšen konec tedna bi ji godilo preživeti v moški družbi, v postelji, se stiskati k preznojenemu, po mošusu dišečemu moškemu telesu … Jasno, manjkal ji je seks, stiskanje, božanje, intimni pogovori o neumnostih, o katerih se lahko pogovarjata le dva, ki sta tik pred tem zrla drug drugemu v oči, medtem ko sta se njuni telesi strastno prepletali v največjem mogočem užitku, kar ga pozna človeško telo. To je pogrešala Milena, tega ji ni mogla dati nobena še tako dobra knjiga, noben še tako napet film, nobeno nasmejano druženje s prijateljicami.
Potem ga je našla. Kje drugje kot v prostoru, ki ga je večkrat obiskala – v mestni knjižnici. Iskal je knjige tako kot ona. Dobre detektivske romane. Segla sta po isti knjigi – Sherlocku Holmesu. Se spogledala in nasmejala. Kot kavalir ji je prepustil knjigo. Ona se mu je zahvalila s povabilom na kavo. Sedla sta in se začela pogovarjati – in sploh ni bilo težko – o vsem od kriminalk do filmov, gledališča, celo opere mu niso bile tuje. Kakšen moški!! Je to sploh res? Obstajajo moški, ki bodo s tabo gledali filme, šli v opero, brali enake ali podobne knjige in se o tem celo pogovarjali? Milena ni mogla verjeti svojim očem, ušesom, vsa njena čutila so se prebudila … prebudila v navdušenju nad tem moškim. Najbrž je odveč dodati, da je bil tudi na pogled prijeten, visok, črnolas, oblečen po zadnji modi … najbolj pa je Mileno prevzela strast, s katero je govoril o stvareh in ljudeh, ki jih je imel rad.
Štirinajst dni je bilo dovolj, da se je Milena do konca zaljubila vanj, dovolj, da ga je povabila v svoje stanovanje, med rjuhe, kjer se je več kot izkazal – kot pozoren ljubimec, ki je najprej počakal na njen orgazem, šele potem si je dovolil svojega. Pravi džentelmen. Na vseh področjih.
Milena je komaj verjela v svojo srečo. Začela je o njem na dolgo in široko in žarečih oči pripovedovati prijateljicam, ki so prav tako kot ona že obupale nad moškimi in so vneto iskale kakšno napako v Borisovem (tako je bilo sanjskemu princu ime!) obnašanju. A je ni bilo.
Milena je začela razmišljati o skupnem življenju. Kajti življenje z Borisom je bilo zanimivo, pestro, drugačno – bilo je veliko veliko boljše kot tisto, ki ga je živela prej. Konci tedna so bili natrpani z obiski gledališč, opere, kina, celo z žuri prijateljev, ki sta jih začela vabiti v Milenino stanovanje. Boris je bil podnajemnik, a to je ni motilo. Pripravljena je bila odstopiti prostor, omare, police, vse v svojem stanovanju, pripravljena je bila z njim imeti svoj daljinec za televizijo – tega ni do sedaj počela še z nikomer, prav nikomer.
Boris se je res prav kmalu – na njeno priganjanje – iz podnajemniškega stanovanja preselil k njej. Na začetku je bilo res romantično, zaljubljeno, navdušujoče. Boris ji je nosil šopke rož, jo razvajal s kuhanjem kosil, ji prinašal zajtrke v posteljo … iz postelje pa včasih sploh nista vstala, crkljala sta se, se pogovarjala, smejala, ljubila, malo zaspala, pa spet ljubila. Milena je mislila, da so se ji odprla nebesa. Prijateljice so ji kar malo zavidale. Moški brez napake? Kako je to mogoče? Zakaj one nimajo take sreče? Zakaj so njihovi možje vse bolj odebeljeni, leni, zanikrni, zakaj se ne trudijo okrog njih? Samo zato ker mislijo, da so tako ali tako njihovedo konca življenja? Zakaj je Boris drugačen?
A tudi Milena je morala počasi pasti z oblakov. Začela je opažati, da Boris pridno spremlja, kdo vse jo kliče ali ji piše sms-sporočila na prenosnem telefonu. Kmalu jo je začel spraševati: »Kdo je ta moški, ki te kliče? Je sodelavec, prijatelj, kaj imaš z njim?« Milena mu je najprej prijazno odgovarjala in se tolažila, da Boris pač ni navajen, da imajo njegove ženske več moških prijateljev, morda ga je še vedno bolelo, da ga je pred nekaj leti prevarala in zaradi ljubimca zapustila žena … a počasi je s strahom ugotavljala, da je Boris pretirano ljubosumen. Nekega dne ga je zalotila, ko je brskal po njenem računalniku; nekako mu je uspelo pogruntati geslo in bral je njeno elektronsko pošto. Saj ni imela nič takega v teh pismih, a vseeno – dovolil si je preveč. Takrat sta se prvič sprla. Boris ji je očital, da ima gotovo ljubimce, saj jo kar naprej kličejo in ji pišejo neznani moški. On ji pač ne zaupa, tudi pred njim je imela kar precej moških. Milena je bila osupla, res je bila zaljubljena vanj, res mu je bila zvesta, še pomislila ni na koga drugega, on pa takole. Ker ga je imela rada, mu je odpustila brskanje po računalniku, a mu je zagrozila, da bo ob naslednjem izbruhu ljubosumja moral iti.
Tisti večer sta se ljubila še posebej strastno, ognjevito … Milena je upala, da bo lahko pozabila in oprostila, pa da bo Boris spoznal, da je on res edini moški v njenem življenju. Pa ni mogel. Bil je bolestno ljubosumen moški, nesamozavesten, čeprav je bil uspešen in čeden, a vseeno – imel je majhno samopodobo, ni zaupal in verjel v Milenino ekskluzivno ljubezen, čeprav jo je ljubil. Vsaj tako je trdil. Njegovi ljubosumni izpadi so se ponavljali, velikokrat sta se sprla, vpila druga na drugega in se potem divje ljubila. Mileni je to nekaj časa celo godilo, še nikoli ni doživljala tako močnih orgazmov, ki so prišli po nekajurnem glasnem prepiranju, še nikoli ni ljubila tako glasnega in tako strastnega moškega. A počasi se je utrudila, prepiri so bili vse pogostejši in vse bolj glasni, nekajkrat jo je Boris v navalu ljubosumja in jeze tudi udaril. Modrice je skrivala pod plastjo pudra, a solza pred prijateljicami ni mogla skriti. Te so bile ogorčene – kako se je lahko sanjski princ spremenil v navadnega, primitivnega ljubosumneža? Pritiskale so nanjo, naj ga čim prej prežene iz svojega življenja in stanovanja.
VEČ V DRUGI ŠTEVILKI NOVEGA REPORTER MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA PRODAJ PRI VSEH PRODAJALCIH ČASOPISOV