Takšen izid je daleč najbolj presenetil govornika Toneta Krkoviča, ki je bil po 294 krivičnega zapora prvi dan na svobodi, a je kljub temu že zmogel šegavo pripombo: »Ne morem razumeti, kaj pomeni odločitev ustavnega sodišča 8:0? Čudno se mi zdi, da pravo kot stroka odloča z nogometnim rezultatom. To ne more biti vredu.« Nato je v nadaljevanju pojasnil: »Če je prava stroka, tudi ne more biti drugačen izid. Preden je odločilo Ustavno sodišče sem mislil, da je vlak že ušel, a ga je na srečo ustavilo sodišče in s tem opralo obličje Slovenije.«
Šizofreno pravosodje
Včerajšnja odločitev Ustavnega sodišča je polepšala dan tudi Andreju Navodniku iz Ljubljane, ki se je v zadnjih desetih mesecih velikokrat, kolikor mu je pač dopuščal čas, udeležil dnevnih in tedenskih zborovanj Odbora 2014. Sicer pa ga je presenetil odziv na odločbo sodišča v sodniških vrstah: »Občutek imam, da imamo šizofreno pravosodje, ko so na eni strani ustavni sodniki, ki trdijo eno, nasproti njim pa so sodniki, ki trdijo drugo, medtem ko državljani pričakujemo jasne odgovore o tem, ali se je zgodila pravica ali krivica.« Dodal je še, da ne more govoriti o prihodnjem razpletu, saj ne napoveduje prihodnosti, gleda pa z žalostjo v preteklost, v vse to, kar se nam je doslej zgodilo.
Resnica iz prve roke
Julijana Dolenec iz Ljubljane je bila velikokrat prisotna na shodih Odbora 2014 za pravičnost, za poštenost, za vse tiste vrednote, ki smo jih izgubili in se zdaj pritožujemo, da jih ni: »Mesto, kjer jih iščemo, je zdaj na žalost že devet mesecev pred sodiščem. Žalostna sem tudi zato, ker nas mediji ožigosajo s tem, da smo v odboru privrženci Janše. Nisem privrženka Janše, pač pa tistega, ki bo zagotovil pravičnost, poštenost, resnicoljubnost in vse te vrednote, ki jih ima demokratični svet, pri nas jih pa ni.«
Govorniki zadnjega shoda so bili zanjo prepričljivi, na njem je lahko iz prve roke slišala resnico: »Mediji vse prikazujejo s svoje perspektive, ljudje pa jim nato slepo verjamemo, zato smo tam, kjer smo, v slabi državni, duhovni, moralni situaciji.« Ker je kljub temu še vedno optimist, hodi na shode odbora 2014: »Pričakujem, da bi skoraj vsak pošten, resnicoljuben, domoljuben Slovenec bil pred sodiščem.«
Kje je višja sila?
Janez Podobnik iz Logatca je prav tako pogost udeleženec shoda odbora 2014, nad danim položajem je nekoliko razočaran: »Vse gre prepočasi, kje je višja sila, ki bi nam pomagala, sicer bomo le nazadovali. Potreben bi bil pritisk Evropske unije, saj te ljudi bo treba odnesti, sami tega ne bomo zmogli.« Obenem težko razume, da vsi tisti, ki se soočajo s socialno stisko, ne znajo uvideti, kdo je v resnici kriv zanjo: »Čemu ničesar ne razmišljajo, le to, kar jim drugi naročijo?« Zavzema se za odločnost v politiki, saj bo le tako prišlo do želenih sprememb, pri katerih pa lahko sodelujejo le aktivni državljani, takšni, ki prihajajo na shode, ne pa tisti,ki raje sedijo doma: »Lahko so med njimi tudi kristjani, vendar jim ne zaupam.«
Ponovno upanje
Za Rudija Kavčiča iz Kranja, večkratnega udeleženca protestnih shodov pred Vrhovnim sodiščem, je bila spodbudna napoved govornika Janeza Janše, da bi Slovenija v prihodnje dobila alternativno medijsko hišo: »Možnosti so, seveda pa bi se za to morali vsi potruditi.« Enako meni Jože Trpin, član stranke SDS, ki se je v skupini 50 kolegov iz Velenja in Šoštanja pripeljal na shod z avtobusom: »Upanje je, toda vsi skupaj bomo morali sodelovati.«
»Vtisi (s shoda, op.p.) so zelo pozitivni, zbudilo se mi je ponovno upanje, da se bo vse postavilo na novo, tako kot mora biti,« je dejala Mojca Čakš iz Ljubljane: »Do srca mi je segla izpoved gospoda Črnkoviča, Janez Janša pa mi je danes dal upanje, da se bo obrnilo na pravo stran. Že ko bereš Reporter, namreč izgubiš voljo, ko izveš za toliko slabih stvari.«
Pravosodje, uničevalec države
Ravno, ko se je množica zbranih pomikala proti stavbi RTV, smo srečali še člana programskega sveta RTV Slavka Kmetiča, za katerega je pravosodje v bistvu krivosodje: »Na nek način je uničevalec vse države, če vemo, da je pravosodje eden od treh stebrov (izvršilna, pravosodna in zakonodajna), na katerih temelji demokratična država. Pravosodje ne deluje in se je izkazalo kot čista farsa. Bogu hvala, da se je tokrat izkazalo Ustavno sodišče, ki je delno povrnilo ne ugled, pač pa vsaj približek nekega normalnega stanja. Pot bo še dolga, nisem velik optimist, saj je moč omrežij velika in še vedno neokrnjena, je pa vedno več ljudi, ki se tega zavedajo.«
Za Kmetiča so izjemno problematični tudi mediji, kar je na shodu opozoril Janez Janša: »Še zlasti so ključni elektronski mediji in če televizija ne daje pravih informacij, je izkrivljena ljudska volja, volja volivcev. Slovenija tako nazaduje, čeprav obstajajo dobri politiki, dobre stranke, a te ne dobijo mesta zaradi ustvarjanja izkrivljene medijske podobe.«
»Domovino jemljem zelo resno«
Med udeleženci, ki so vztrajali s slovensko zastavo pred Vrhovnim sodiščem tudi potem, ko so odšli že skoraj vsi drugi, je bil Pavel Žakelj iz Šentjošta. Dejal nam je, da želi s slovensko zastavo, ki jo je imel na shodu, pokazati, da svojo domovino jemlje zelo resno: »Poprej sem hodil na shode trikrat tedensko, nato vsak dan, vedno pa sem imel ob sebi manjšo slovensko ter evropsko zastavo. Tudi na sodišču visi zastava, a očitno tega ne jemljejo tako resno kot jaz. To je moja domovina, Slovenija.«
Da bi bilo v prihodnje drugače, so zbrani vztrajniki na shodi zapeli slovensko Zdravljico, vzklikali »Svoboda Sloveniji, svoboda Janezu Janši,« ter nato zapeli še evropsko Himno, Schillerjevo Odo radosti. Sledil je govor ddr. Klemna Jakliča, ki je pred zbrano množico v rokah držal Ustavo RS, ob omembi, da jo je ob zadnji odločbi Ustavnega sodišča bil pripravljen razumeti le vrhovni sodnik Marko Šorli, so udeleženci shoda začeli protestno žvižgati.
Srce in pogum
Jaklič je opozoril, kako smo bili v primeru Patrie priče samovoljnemu, nepravnemu procesu sredi demokratične Evrope, zlu, ki ga še tako jasno zapisana Ustava ne more odpraviti. To je mogoče le, če za Ustavo, za pravom stojita srce in pogum. Slednje, kot je dejal Jaklič, zanj poosebljajo udeleženci shodov Odbora 2014: »Brez vas danes ne bi bilo ničesar pravnega.«
»Ob tem je Jaklič še omenil krivičnost naslavljanje protestnikov v medijih z drhaljo, ko pa vendar gre za protestnike s srcem, z občutkom za pravičnost in nepopustljivim pogumom, vse to pa k vodi k zmagi: »Ste zadnji branik prava in človekovih pravic ter up novih generacij, vseh naših otrok, up vseh zavednih Slovencev in Slovenk, da bomo nekoč res v svobodni, demokratični družbi, v resnični pravni državi.«
Neuspešno tepihovanje Slovenije
Ob koncu govora ddr. Klemna Jakliča so sledili vzkliki protestnikov »za svobodo«, »za pravico«, »za resnico« ter nastop trobentarja Franceta Kompareta s pesmijo Oj Triglav, moj dom, ob kateri je slovesno zapela zbrano množica. Zagotovo so bilo zanje daleč najbolj čustveni govori tako Toneta Krkoviča, Ivana Črnkoviča, Janeza Janše, Janeza Turineka, Francija Matosa in Aleša Primca, ki so se zvrstili v nadaljevanju, obenem sta pred protestniki, tako kot že velikokrat doslej, zapeli Jožica Kališnik in Jožica Svete. Ob njuni pesmi Kukavica, s katero sta želeli prebuditi novo slovensko pomlad, je bilo pred sodiščem slišati ubrane glasove protestnikov, saj so skupaj s pevkama peli: »Ku-ku-ku,ku-ku-ku, tako je kukala…«
Na shodu je bil spet spodbuden pesnik Tone Kuntner z deklamiranjem 3. in 4. kitice Zdravljice in z besedami: »Danes lahko rečemo, da jim tepihovanje Slovenije ni uspelo in da jim nikoli ne sme uspeti!« Enako optimističen je bil Aleš Primc: »Dvajsetega junija (lani, op.p.) so nam ukradli dober dan, včeraj je spet prišel (z odločbo Ustavnega sodišča, op.p.)!«
Vidimo se spet 6. maja!
Zbrani so podprli pobudo Aleša Primca, da vsi prisotni oblikujejo skupščina odbora 2014, ta pa je nato soglasno in z navdušenjem sprejela predlog, da se Janeza Janšo predlaga za nagrado Vaclava Havla za človekove pravice. Protestniki so bili nato še povabljeni na nadaljevanje shoda po Ljubljani, najprej pred RTV in nato parlament. Obenem so se strinjali, da se shodi pred sodiščem nadaljujejo tudi v prihodnje vsak teden, najprej 6. maja in nato 15. maja pred parlamentom.
