Revija Reporter
Slovenija

Reforme po Cerarjevo: Čakanje, da se bo pač nekaj zgodilo samo od sebe

Andrej Černic

10. maj. 2015 5:00 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Kot bi čakali na nekaj, pa čeprav sami ne vedo natančno, na kaj. V tem čakanju bi radi ohranili status quo. Nobenih sprememb. Nič. Večni mir. Nacionalni reformni program, ki ga pošilja vlada v Bruselj, je neoprijemljiv. Kot bi otrok prestrašeno odgovarjal staršem, ko ga zalotijo s prsti v marmeladi: »Ja, obljubim, da bom priden.« Vlada pošilja Evropi seznam želja bolj kot pravi program, hkrati je s strategijo upravljanja državnih naložb zabetonirala logiko nacionalnega interesa.

Nacionalni reformni program (NRP) je dokument, s katerim vlade EU sporočajo Bruslju, kako se bodo lotile gospodarskih ukrepov, ki so določeni v okviru t. i. evropskega semestra.  Vladni dokument, ki je v prejšnjem tednu romal v Bruselj, bi prav zaradi nedorečenosti, pavšalnosti in površnosti lahko poimenovali s pomenljivim čakajoč Godota. Očitno je, da si premier Cerar, finančni minister Mramor in državni sekretar Dragonja domišljajo, da se bo pač nekaj zgodilo samo od sebe. V čakanju na ta dogodek puščajo stvari take, kot so. Da bomo jasni: v NRP je kup dobrih namer za rešitev kritičnih točk slovenskega gospodarskega stanja. Nobena pa ni dovolj jasno konkretizirana, nobena ni umeščena v jasne časovne in vsebinske koordinate. V nasprotju s tem pa postaja čedalje bolj jasna in konkretna politika nacionalnega interesa v strategiji o upravljanju državnih naložb. V večinski državni lasti ne ostajata samo infrastruktura in energetika, temveč v bistvu večji del tega, kar je v Sloveniji kaj vrednega.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.