Vlada Boruta Pahorja je s tesno večino in ob močni podpori medijev z velikim naprezanjem spravila pod streho oktroirani arbitražni sporazum o meji s Hrvaško. Predsedniku vlade, ki se je problema meje s Hrvaško lotil brez širše podpore strank, je uspelo razdeliti politiko in volivce pri najbolj vitalnem še odprtem vprašanju slovenske državnosti in suverenosti. To se mu bo krepko maščevalo pri nadaljnjih zapletih. Prvi je že na pomolu. Ali bo, denimo, naša stran pripravljena iz rok južne sosede sprejeti ratifikacijske listine, v katerih je zapisana neresnica, ki škodi Sloveniji pred arbitražnim sodiščem? V ponedeljek zjutraj je bil Pahor, tako je napovedal, že na fitnesu.
Zaradi adrenalina in zadovoljstva po veliki zmagi je Pahor dvignil svoj rekord pri utežeh. Ni mu težko, saj bo odgovornost padla na naslednjo vladno ekipo. Predstavniki vladajoče stranke so sicer referendumske izide pričakali v Klubu Cankarjevega doma, najmočnejša opozicijska SDS pa na vrtu jazz kluba Gajo. Predsednik SDS Janez Janša je izid pospremil s pogledom na plebiscit pred dvajsetimi leti: »Če bi Demos leta 1991 s takšno udeležbo zagovarjal plebiscit oziroma če bi s takšno udeležbo hotel izsiliti plebiscit, bi ga potem takratna opozicija spekla na ražnju.« Janša je sicer med kampanjo večkrat zagotovil, da njegova stranka ne bo glasovala za ratifikacijo pristopa Hrvaške k Evropski uniji, dokler ne bodo vedeli, kakšna bo sodba arbitražnega sodišča.Šampanjec odpirali doma
Predstavnike vladnih strank je najprej zelo skrbelo, kako se bo referendum iztekel, čeprav je bilo iz podatkov o udeležbi moč sklepati, da bi bil arbitražni sporazum lahko potrjen. Največja volilna udeležba je bila v Ljubljani, kjer tradicionalno zmaguje levica, najslabša v vzhodnem delu Slovenije. Tudi izidi preštetih glasovnic iz predčasnega glasovanja so kazali 66 odstotkov za podpornike arbitražnega sporazuma, a že kmalu se je razlika med privrženci tako zelo zmanjšala, da bi se lahko prevesila tudi v nasprotno stran.
Koalicijski politiki so si vidno oddahnili, ko se je razmerje ustalilo pri 52 odstotkih. Čeprav je tiskovni predstavnik SD Denis Sarkić na koncu pozval, naj odprejo šampanjec, se to v Cankarjevem domu ni zgodilo; pravzaprav tam sploh ni bilo alkoholnih pijač, in tako se ga nihče ni mogel napiti ne od veselja ne od žalosti. No, koalicijski politiki so se veselili, ker so sploh dobili referendum, pa čeprav samo s triodstotno razliko. Kakšne samokritike ni bilo slišati.
Predsednica LDS Katarina Kresal je razlagala, da ni res, da niso dobro razpoloženi, in pozivala udeležence, naj s ploskanjem pokažejo, da so veseli. V govoru pa se je potem spravila na opozicijske stranke, ker da so bile v kampanji nestrpne in nesramne, celo na zadnjem soočenju pred volilnim molkom je bilo po njenem slišati nestrpne izjave. Predsednik Zaresa Gregor Golobič je v duhu takrat potekajoče popularne oddaje na POP TV izjavil, da ima Slovenija talent in kakšen fantastičen dan oziroma večer je, ko so Slovenci podprli arbitražni sporazum.
Še najbolj razsoden je bil premier Borut Pahor, ki je ugotovil, da vlada na referendumskem glasovanju ni dobila zaupnice, saj je sporazum podprlo tudi mnogo volivcev, ki niso naklonjeni njegovi vladi. Kljub temu je zadovoljen, ker se bodo zdaj lahko nadaljevali pogovori s sosednjo državo in da bodo potekali v prijateljskem, ne v sovražnem ozračju, in ker da Slovenija uživa podporo evropske in mednarodne javnosti.
Dva rešitelja sporazuma
Predsednik Desusa Karl Erjavec je bil zadovoljen, da je referendum uspel, čeprav se ni udeležil volilne kampanje, zato pa je sporazum tik pred zdajci podprl. Mnogi so se spraševali, ali je bivši minister kaj dobil v zameno, a je vse te očitke zavrnil. V pogovoru je soglašal, da je bil pri odločanju volivcev jeziček na tehtnici, saj je bilo tudi v Desusu veliko nasprotnikov sporazuma, in bi se lahko obrnilo tudi drugače, če sporazuma ne bi podprl, sploh pa če bi ga zavrnil.
Drugi tak »rešitelj« arbitražnega sporazuma je bil ljubljanski župan Zoran Janković, saj je bila najboljša udeležba podpornikov sporazuma prav v Ljubljani. Ko je bilo bolj ali manj jasno, da je sporazum potrjen, se je tudi on prikazal v Klubu Cankarjevega doma in kramljal s politiki in novinarji; zadovoljno je kazal na zaslon s številkami, ki so pričale o volilni udeležbi v Ljubljani in izidih po »njegovih« volilnih okrajih.
Teorije o vzrokih za poraz nasprotnikov
Ko smo se pogovarjali z nekaterimi poslanci in funkcionarji koalicijskih strank, so bili zadovoljni, ker je referendum uspel, saj je zadnji del kampanje polariziral volilno telo. V razmerah, ko ima vlada slabo javno podporo, je bila potrditev sporazuma na referendumu uspeh. Evropski poslanec Zoran Thaler je razmišljal, kaj so bili razlogi, da so volivci na koncu vseeno podprli sporazum: morda so se ustrašili izjav, da bi morali zasesti tudi Savudrijo.
Po njegovem je največja opozicijska stranka preveč zbližala stališča z Jelinčičevo SNS in ljudsko stranko, zato so bili nasprotniki sporazuma preveč radikalni. Po drugi strani pa je prepričan, da se bo prvak SDS Janez Janša po porazu na referendumu vendarle hitro pobral, toda v težavah bosta SLS in SNS, saj sta ostali brez volilne teme. Če izgineta iz slovenskega političnega prostora, ostane Janša sam.
Sicer pa je bilo slišati tudi zanimive analize, da naj bi se volivci najbolj ustrašili preveč radikalnih izjav »treh modrecev« – Franceta Bučarja, Tineta Hribarja in Borisa Pahorja, ki so govorili o Hrvatih kot okupatorjih. Če bi verjeli v teorijo zarote, so s tem najbolj pomagali »svojemu« političnemu polu, ki je bil za. Zanimivo, da nihče med našimi sogovorniki z levice ni pomislil na tiste Slovence, ki hodijo na počitnice na Hrvaško oziroma imajo tam počitniška stanovanja. Ti glede arbitražnega sporazuma skoraj gotovo niso glasovali za levico ali desnico, ampak za čim boljše odnose s sosednjo državo, torej za sporazum. Če teh ne bi bilo, vladi niti Erjavec niti Janković ne bi mogla pomagati.
Pomislili pa niso biti na izdatno pomoč iz tujine. Iz Sarajeva se je oglasil pomočnik ameriške državne sekretarke Hillary Clinton, dopisnik Dela je dobil intervju z nekdanjim nemškim ministrom Joschkom Fischerjem. Oglasil se je državni sekretar v nemškem zunanjem ministrstvu Werner Hoyer. Oglasila se je Catherine Ashton, visoka zunanja predstavnica EU. Slovenskim medijem je bil na voljo Stephen Schwebel, nekdanji predsednik Meddržavnega sodišča.
VEČ V TISKANI IZDAJI