Tudi glede na število oddanih glasovnic na predčasnem glasovanju bi moral zakon o vodi pasti v vodo. Prva dva dneva je na volišča prišlo več kot 54.000 volivcev, tretji in zadnji dan je njihovo število naraslo že na skupaj več kot 84.000 oziroma skoraj pet odstotkov.
Za primerjavo: na omenjenem referendumu o družinskem zakoniku se je v treh dneh predčasnega glasovanja izreklo skoraj 25.000 volivcev. Več kot trikrat manj kot tokrat. In še: pobudnikom referenduma je v treh tednih uspelo zbrati 60.000 podpisov za njegov razpis. Imeli so mesec dni časa, potrebnih pa je bilo "le" 40.000 podpisov. To je bil prvi znak mobilizacije oziroma prebuje volilnega telesa.
Tudi če bo mobilizacija vendarle prekratka, nobena politična stranka ne bo mogla spregledati nove političnosti mladih generacij. Na tem referendumu so mladi neposredno odrazili in generirali občutljivost slovenske družbe na vse, kar se dogaja z vodo in okoljem. Tej avtentični državljanski političnosti se stranke kot rečeno ne bi smele odreči. Zaznala jo je tudi zadnja raziskava mladih.
Okoljskemu ministru Andreju Vizjaku bi težko očitali, da zakona ni strastno zagovarjal. Tudi tokrat se ni skrival pred mediji in soočenji. Nasprotnikom je vseskozi očital politizacijo (kot da bi drugi referendumi ne bili politizacija), a kaj ko so bili najtrši oponenti zakonski noveli strokovnjaki in njihova združenja, krajinski arhitekti in predvsem vsa vodarska stroka; razen direkcije za vode, ki spada pod okrilje ministrstva.
Predsednik države Borut Pahor je oddal svoj glas na referendumu o zakonu o vodah
Ne nazadnje je noveli rekla ne komisija pri SAZU, ljubljanska univerza in več njenih fakultet. Zakon je ostal brez strokovne legitimnosti.
Vizjak je v kampanji prej kot ne ostal sam, ob ne preveč zavzeti podpori njegove stranke SDS pa tudi NSI in SMC. Pogled na množico nasprotnikov in le tri (okravatene) koalicijske privržence zakona na sredinem soočenju – vodila ga je Vida Petrovčič – je bil odraz tega samotnega boja brez upa zmage. Pravzaprav je bilo edino upanje vrhunec počitnic oziroma dopustov; poniknil je ob množičnem predčasnem glasovanju.
Nasprotniki zakona so se povezali v Gibanje za pitno vodo z učinkovitim enotnim štabom in poimenovanjem, ki je Vizjaka spravljalo ob živce. Političnih strank opozicijskega Kula nevladniki niso pustili zraven. To se zdi malce podobno referendumu o družinskem zakoniku (2015), ko je kampanjo proti prevzel civilnodružbeni skrbnik otrok in družin Aleš Primc.
Primca je slava tudi hitro zavedla, še isti večer ko je 390.000 volivcev glasovalo proti, je zmagovito napovedal ustanovitev stranke. Ker so mu še pred državnozborskimi volitvami (2018) volivci odrekli podporo, se je iz volilnega boja umaknil, da bi desnici ne jemal glasove.
Leta 2015 je bila v jedru kampanje vrednota "čista" družina, šest let pozneje čista voda. Voda je naše največje bogastvo, prav tako otroci.
Se lahko iz združbe borcev za vodo in porodi nova politična stranka? Zdi se, da kampanja za pitno vodo ni uveljavila neke osrednje osebnosti. Tudi bolj izpostavljeni Uroš Macerl (Eko krog) je zavrnil ministrove oceno, da se njihovo nasprotovanje vlade širi v politično gibanje. Kar pa še ne pomeni, da posameznih skrbnikov pitne vode ne bono videli na kateri od (novih) volilnih list. Urša Zgojznik (Ekologi brez meja) je na zadnjih volitvah že skušala povezati zelene.
Zeleni Slovenije – prek predsednika Andreja Čuša kot državnega sekretarja nekako v vladi – so se znašli v precejšnji zadregi. Odločili so se, naj vsak član glasuje po svoji vesti. Kot je povedala Nada Pavšer, bo sama glasovala proti zakonu. Pavšer je tudi koordinatorka gibanja Povežimo Slovenijo, katere vodilna moža sta predsednik SLS Marjan Podobnik in predsednik ZS Čuš.
Vrnimo s k samememu zakonu. Minister niti ni prikrival, da je z njim ustregel županom in tistim, ki trkajo na njegova vrata. Pravi, da želi vodo približati ljudem. "Prav je, da se voda približa ljudem in se lahko zgradi tudi objekt na vodi". (Večer) Na soočenju nacionalne televiziji je priznal, da še veljavni zakon preprečuje uživanje ob vodi: "Ne vem, zakaj ljudem ne bi omogočili uživanja ob vodi na način, da to ne škoduje vodi, zlasti pitni." Nasprotniki zakona so trdili ravno nasprotno: priobalna zemljišča so izredno pomembna tako za zdravje vodnih ekosistemov kot za ublažitev poplavnih valov, zato jih moramo pustiti vodi in ne ljudem.
Vizjak želi ustreči močnim pritiskom investitorjev na najbolj atraktivne lokacije. Z novelo zakona se odločanje o tem, kje in za kaj sproščati pozidavo na vodnih in priobalnih zemljiščih (z objekti javne rabe in enostavnimi objekti), z ravni vlade spušča na raven občin. Tudi zunaj naselij in obstoječih stavbnih zemljiščih, kar je bil doslej prepovedano. Dosedanji zakon je le izjemoma omogočal posege na priobalno zemljišče, medtem ko so bili posegi na vodno zemljišče prepovedani. Vladne sprmembe pa omogočajo izjeme za gradnjo tudi na vodnih zemljiščih, na sami vodi torej. Vgrajenim varovalkam, na katere se je v kampanji skliceval minister, ljudje ne zaupajo; ne verjamejo, da bi lahko zdržale še dodatne pritiske.
