Površen opazovalec dogajanj, ki so v Sloveniji najbolj zaznamovali letošnji čas prvega regrata, bi prav lahko prišel do sklepa, da se vsi borci za enakost pred zakonom, za spoštovanje predpisov, za vladavino prava in za obrambo ustavne ureditve povezujejo v red svete Katarine. Ta ne zaobsega le stranke LDS in njenih članov, marveč tudi policijsko in pravosodno ministrstvo, poslance liberalne demokracije ter zavidanja vredno podporno mrežo vplivnežev zunaj ozkega oblastnega kroga, ki sami sebe vidijo kot kupčke smetane na (sesedli) družbeni torti.
Toda kdor ni drogiran, na smrt pijan ali v komi, mu mora biti že zgolj po nekaj minutah televizijskega dnevnika jasno, da si je druščina okrog boginje Kresalove dodelila vlogo novodobne inkvizicije, katere poslanstvo je ustvariti demokracijo v službi elite. Tudi taktika je zlahka razvidna: v etapnih bitkah onesposobiti enega nazorsko-političnega heretika za drugim in napraviti prostor svojim ljudem, končni cilj pa je popolna podreditev ključnih sistemskih institucij države ter prevzem nacionalnih centrov moči in bogastva. Če premier Pahor v čedalje hujšem soliranju agresivnežev znotraj koalicije še vedno ne vidi nobene nevarnosti, je to njegov problem. A eksekucijski posegi so že zdavnaj prerasli navadne kadrovske čistke, ki naj bi jih po obljubah, danih tik pred volitvami in takoj potem, sploh ne bilo.
Priče smo namreč slabo zakamufliranim poskusom nadutežev iz izvršne veje oblasti, da domnevno avtonomnim regulativnim organom vsilijo svojo predstavo, kaj je prav in dopadljivo in kaj napačno oziroma škodljivo ravnanje. Rušenje generalne državne tožilke Barbare Brezigar torej ni le sanitarni odstrel ene zadnjih funkcionark iz tabora zakletega sovražnika Janše, temveč miniranje glavne ovire, zaradi katere sugestije od zunaj v tožilskih vrstah ne obrodijo dovolj bogatih sadov. Ali, drugače povedano, minister Aleš Zalar, eden najbolj zagrizenih ministrantov Katarine Kresal, očita Brezigarjevi ravno tisto, kar bi on in falanga kvaziliberalcev radi dosegli: izigravanje ustave in zakonov v primerih, ko so na udaru osebe in interesi »naših«. In v »interesu naših« zanesljivo ni vložitev obtožnice zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda, čigar prispevek k ugodnemu razpletu parlamentarnih volitev 2008 je bil v okviru afere Patria seveda enormen. Zato so v redu svete Katarine pobesneli, ko se je zgodil preklic opustitve Berglundovega sodnega pregona na slovenskih tleh. Nakar je gospod Zalar sprožil kontrolni pregled, čigar izsledke je razglasil za alarmantne in predlagal zamenjavo na vrhu tožilstva.
Blokiranje prizadevanj v duhu rekla, po katerem naj se dobro plača in hudo kaznuje, je tudi Zalarjeva reakcija ob razkritju vrhovne tožilke Branke Zobec Hrastar, da je Brezigarjeva mimo nje hotela pospešiti policijsko preiskavo o možnih krivcih za vrnitev bulmastifov tragično preminulemu Baričeviču. Navadni smrtniki, ki uporabljamo zdravo pamet, zagotovo ne vidimo nič spornega v vertikalnem nadzoru znotraj hierarhično zasnovane tožilske piramide, kjer nadrejeni mora bedeti nad početjem podrejenih. Pravzaprav je tak nadzor več kot nujen, saj iz izkušenj vemo, da tudi v Sloveniji ne med zdravniki, ne med sodniki in ne med tožilci ni mogoče najti samo nezmotljivih, nepodkupljivih, neoporečnih deloholikov. Če zanemarimo gospo tožilko, ki je rada pogledala v kozarec, je v glavah Slovencev ostal zasidran predvsem spomin na ljubljanskega tožilca s hazarderskimi nagnjenji, čigar minulo nedelo se je kazalo skozi nekaj sto nerešenih zadev, pospravljenih v omaro, kje so leta dolgo zaman čakale na obdelavo.
Naj dodamo, da se tipu ni zgodilo nič, le v tabor odvetnikov se je preselil. Seveda bi bilo lahko še slabše, saj sedanji pravosodni minister meša pojma neodvisnost in nedotakljivost in bi potemtakem tožilske gnide nihče ne smel razkrinkati. Kot ne bi smel nihče dodatno ogrožati že omadeževani lik Slovenke leta in notranje ministrice, verjetno pa tudi ne javno vprašati, v čigavem predalu na postojnski policiji gnije ovadba zoper Zorana Jankoviča. To so sicer – kakšno naključje! – odstopili v reševanje kriminalistu, ki je ravno odhajal v zaslužni pokoj, da bi kot del nerazporejene zapuščine zastarala in zaslužnega župana Ljubljane rešila sitnosti s sodnijo.
Skratka, vrli Zalar se ne utegne ukvarjati z dejanskimi težavami, izhajajočimi iz dejstva, da brezskrbno bivanje v raju pod Alpami zagotavlja največ sodnikov na število prebivalcev v Evropi, razumni rok, v katerem razsodijo o tem ali onem, pa je v primerjavi z državami članicami EU trikrat daljši. Pri čemer Slovenci v povprečju ne živimo 240, ampak samo slabih 80 let. In tega zadnjega celo minister Zalar, ministrica Kresalova ter drugi pripadniki reda svete Katarine ne morejo spremeniti. Sposobni so le še bolj upočasniti obratovanje pravne države in se lotiti slehernika, ki jim pričakovano ali nenadejano meša štrene.
Lep primer je tudi zloglasni Niko Kavčič, nekdanji udbovski ekonom in izumitelj recepta, kako v obdobju etatizma in centralističnega komunizma prek lastnih bank izigravati pohlepni Beograd. Posledice skrajno kritičnega in zelo odmevnega javnega nastopa, v katerem je 94-letni možakar, privrženec učinkovitosti ne glede na vrsto režima, z omembo diamantnih uhanov šefico policijskega resorja prikazal kot smrkljo brez posluha za krizne razmere, socialne stiske in sto tisoč brezposelnih, naj bi skušal nevtralizirati podpredsednik LDS dr. Slavko Ziherl. A je z nastopom v Voduškovi televizijski oddaji Vroči stol osmešil sebe in svojo stranko ter gledalstvu pokazal, kaj v praksi pomeni nekoč priljubljena oznaka »mutibarič«: veste, eeeee, duševna stiska, ki je po mojem botrovala Kavčičevim izvajanjem pred kamerami, ni bolezen, je le stanje, v katerem se znajdejo mnogi, kadar se čutijo odrinjene; ja, nastop staroste bančnikov je bil škodljiv, ampak da se razumemo, eeeee, dejansko ni nikomur povzročil nobene škode; gospod, naš stari prijatelj, ima kajpak pravico izraziti svoje mnenje, vendar, eeeee, bi ravnal bolj primerno, če bi prišel k nam na sedež LDS, kjer bi rade volje prisluhnili njegovim pomislekom in predlogom …
Analiza, vredna limone leta! Za nameček je dušebrižnik Ziherl pripomnil, da nismo več v socializmu, ko je bilo sporno nositi drag nakit. Že res, ampak ravno Kavčič osebno je pred štirimi desetletji dal obesiti v avlo stolpnice LB kristalni lestenec, ki se ga ne bi sramoval noben evropski dvor in nobena katedrala. Izbruhnila je »afera luster«, ob kateri se diamantni kembeljci v uhljih svete Katarine res zdijo navadno preseravanje. In vedno bolj resna se zdi tudi trditev, da psihiatri v politiki niso ravno posrečena reč. To je še pred Zihelom nazorno dokazal Radovan Karadžić.