Rado Pezdir: Nedavni Pahorjevi pohodi v Libijo načenjajo nekaj nenavadnih vprašanj, ki ostajajo neodgovorjena. Glavni problem libijskih pogovorov pa je nerazumevanje kapitalizma. Predsednik Pahor je očitno navajen vzorcev pred letom 1990, ko je politika usmerjala gospodarstvo, za nameček pa ima še vročični občutek, da je rešitelj Slovenije.
Prvo vprašanje je, ali Pahor razume, kaj pomeni biti predsednik vlade, zato je na mestu pojasnilo, kaj ta institucija dejansko pomeni. Predsednik vlade je voljeni administrator, torej birokrat, ki ima mandat za upravljanje državne administracije, katere cilj naj bi bil, vsaj v teoriji, zagotavljanje normalnega delovanja institucij, ki uveljavljajo pravno državo in zagotavljajo storitve, ki so javne dobrine (dobrine, ki jih sicer trg ne bi zagotavljal – osnovno zdravstvo, izobraževanje, delovanje sodnega sistema in obrambo države). Nič več in nič manj. Predsednik ni prvi menedžer Slovenije, niti ni duhovni vodje državljanov in državljank, kaj šele posrednik poslov. Na kratko, predsednik vlade je prvi birokrat med birokrati. V praksi se je pokazalo skorajda kot zakonitost, da ko se prvi birokrat države postavi v vlogo vsevednega reševalca usod državljanov, je katastrofa neizogibna. Pri Pahorju je meja med razumevanjem funkcije, ki jo opravlja, in urejanjem Sloveniji po njegovi viziji, zelo zamegljena.Libijski primer dokazuje ravno to. Samo pomislite, ideja, da imamo predsednika vlade zato, da posreduje pri poslih, je docela nenormalna. Zakaj? Prvič, ali je v institucionalni pristojnosti prvega birokrata, da ustvarja posel konkretnim podjetjem, ali je pristojen za to, da omogoča enake možnosti za vsa podjetja, ki delujejo v Sloveniji? Drugič, v državi, kjer je korupcija kot temeljni vzvod mreženja med gospodarstvom in politiko vsakdanji pojav, tako delovanje nujno pomeni tudi moralno tveganje. Tretjič, situacija, v kateri podjetjem pomaga predsednik vlade, saj s tem zares krepi izbrana podjetja in s trga izriva vsa preostala ter s tem moti konkurenco na njem, v kapitalizmu ne more biti normalna. Samo pomislite, zakaj Pahor išče posle za denimo SCT in Vegrad, ne pa tudi za vsa drobna podjetja, ki sestavljajo slovenski trg gradbeništva?
Četrtič, dvomim, da so slovenski volivci in volivke dali mandat Pahorju, da se namesto z zagotavljanjem učinkovitosti institucij ukvarja s posredovanjem poslov med Libijo in privilegiranimi slovenskimi podjetji (če to ni nezdravo vtikanje v gospodarstvo in klientelizem, potem res ne vem, kaj bi ta pojma pomenila). In petič, Pahorjeva libijska epizoda je popolnoma nepotrebna, saj obstajajo (tudi pri nas) zasebna podjetja, ki posredujejo med podjetji in investitorji oziroma iščejo tržne priložnosti za podjetja. Gre za povsem običajen posel posredovanja, ki v normalnih okoliščinah ne bi smel biti predmet fokusa predsednika vlade.
Pahor in njegova vlada za tako posredništvo navajata vsaj en razlog. In sicer podjetja, ki jim pomaga, so vitalna za delovanje slovenskega gospodarstva, kajti če doma ne dobijo posla, ga mora zanje iskati sam predsednik vlade, sicer bi propadla, to pa se ne sme zgoditi, ker so za kaj takega prevelika in preveč pomembna (torej tveganje za propad teh podjetij pomeni tudi tveganje za celotno gospodarstvo). Pustimo cinizem, ki ga servira vlada s tem, ko trdi, da si vsa podjetja, razen izbranih, zaslužijo propad, vprašajmo se raje, ali ima trditev smisel. Recimo gradbeniki so v tej državi vpleteni v take posle, kot je zemonski kartel, ki je z gradnjo avtocesto odnesel okoli 2 milijardi evrov; Vegrad je nase vezal celo množico izvajalcev, ki jim sedaj zaradi Vegradovega finančno-piramidnega poslovanja grozi stečaj, itd. Vprašajmo se, ali so ta podjetja res tako pomembna, da ne bi smela propasti? Bi bil gradbeni trg kaj na slabšem brez epizod SCT in Vegrada? Moje mnenje je, da bi podjetja, ki so prevelika, da bi propadla, morala pasti, sicer lahko zaradi načina poslovanja uničijo celotni gradbeni trg.
Drugi razlog, ki bi ga lahko bili navedli (pa se ga niso spomnili), je povsem realne narave – če hoče nekdo poslovati v državah, kot so Libija, Rusija, Zimbabve, Severna Koreja, potem ne gre za običajno poslovanje, ampak za poslovanje z državo, ki ima vse odločitve v svojih rokah. Enostaven ugovor na to bi bil – če nekdo hoče poslovati z diktatorskimi državami, potem že ve, kakšno poslovno tveganje prevzema nase, in če to ve, naj potem tudi sam nosi posledice takega tveganja. Popolnoma nenormalno je, da tveganje za poslovanje nekega podjetja, ki bi rado poslovalo z Gadafijem, nosijo davkoplačevalci. In to tveganje nosijo, saj se za posle pogaja predsednik vlade.
V celotni ljubezenski zgodbi med Pahorjem in Gadafijem je še en zanimiv moment, ki pove zelo veliko predvsem o levičarskem svetovnem nazoru v Sloveniji. Gadafi je namreč diktator, v Libiji ni ne demokracije ne prostega trga, še več, dvomim, da se lahko v tej državi zgodi karkoli brez privolitve tega samodržca, ki ne izgublja spanca zaradi kratenja človekovih pravic. Zdaj pa pomislite – če bi preslikali situacijo na mandat Janeza Janše in če bi ta morda odšel in urejal posle za denimo Istrabenz ali Pivovano Laško v kakšni pinochetovski latinskoameriški diktaturi, kakšen bi bil odziv levičarjev? Začele bi se debate, ali je moralno sodelovati z zločinskimi vladami, ki ne dovolijo svobode govora, demokracije in prostega trga. Še več, upam si trditi: če bi v Belih hiši s tedanjim ameriškim predsednikom Bushem posredoval pri poslih za slovenska podjetja v Iraku in Afganistanu, bi se v Sloveniji odprla gnojnica. Kaj pa v primeru Pahor-Gadafi?