Stanislav Štuhec Svet24.si

Kam je odšel Stanislav Štuhec? Svojci ga ...

Naj blok stoji na Pavšičevi ulici Svet24.si

Foto: Ponovno izbrali najlepši blok v Ljubljani

Damjan Žugelj Necenzurirano

Slovenski Watergate: tožilstvo zahteva preiskavo ...

asta-vrecko Reporter.si

Blamaža: levičarka Asta Vrečko namesto ...

rudiger Ekipa24.si

Genialno! Rüdiger vratarju Reala pomagal pred ...

andreja-špeh Njena.si

Andreja Špeh iz MasterChefove kuhinje na Japonsko

Luka Dončić Ekipa24.si

Dončič je kralj! Vsi se posebej pripravljajo na ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Poglejte to! Utripajoči želodec in obešena pljuča ob kipu zločinca Borisa Kidriča

Deli na:
Poglejte to! Utripajoči želodec in obešena pljuča ob kipu zločinca Borisa Kidriča

Razstava kot je že dolgo ni bilo. V avli Kemijskega inštituta je mogoče videti utripajoči želodec v hladilni torbi, a tudi obešena pljuča, napolnjena z zrakom. Skozi okence ohišja je vidna skulptura, podobna delu kože z naježeno dlako. Naj se bojimo?

Otvoritev razstave bo danes, 9. marca 2017, ob 17. uri v prostorih Kemijskega inštituta, Hajdrihova 19 v Ljubljani.

Morda si pred današnjo otvoritvijo razstave nenavadne in posebne avstrijske umetnice Marie Grün brez strahu pogledamo https://vimeo.com/162162769 ? Na tej povezavi je predstavljen »želodec v hladilni torbi«, ki je namesto s kockami ledu obdan s podolgovatimi paličicami stiropora. Ker je v mirujočem stanju, se nam zdi, da gre le za kip, ko pa ta kar naenkrat začne utripati, nas zajamejo mešani občutki.

Igranje umetnice Marie Grün z našimi občutku je zbudilo pozornost akad. kiparja Jiri Kočice, ki je »sokriv« za razstavo: »Ni mogoče, da bi se prevarali, dobro vemo, da gre za hiperrealistični želodec, v tem primeru narejen iz silikona, ki se premika s pomočjo stroja, vendar ne glede na to nas preveva občutek nečesa skrajno neprijetnega.«

Maria Grün je rojena 1977 na Dunaju, kjer je študirala slikarstvo, filozofijo, sociologijo in nove medije v umetnosti. Kot pojasnjuje akad. kipar Kočica se njeno delo naslanja na tehnologijo in medicino, pri čemer se ukvarja predvsem s presečiščem med našim občutenjem in našim razumevanjem tega, kar se dogaja pred našimi očmi: »Neprijetnost ob pogledu na premikajoče organe se meša z našimi nenehnimi racionalizacijami, ki 'korigirajo' naše zavračanje tega, kar gledamo, saj se ves čas 'tolažimo', da gre le za tehnologijo in materiale, da so le ti zgolj 'podobni' realnosti. Ravno tu smo v poziciji, ki je tako podobna vsakodnevnemu pokrivanju šokantnih novic z vedno novimi racionalizacijami in opravičevanji, s katerim skušamo obdržati svoje občutke v mejah vzdržljivega in normalnega...«

Kako se bomo torej odzvali ob pogledu na »obešena pljuča, napolnjena z zrakom ali na plakat, na katerem je človek v naravni velikosti brez ene noge in ko ne veš, ali gre za izjemno realistično skulpturo ali živega človeka? Kako nas bodo predramili kipi delov telesa, postavljeni ob stalno postavljenega kamnitega portreta komunističnega zločinca Borisa Kidriča? Se nam bodo odprle oči?