V preteklih tednih in mesecih smo se že velikokrat ukvarjali s posli ljubljanskega Kliničnega centra, javnimi razpisi in njihovimi zmagovalci. Vprašanje klientelizma in nejasnih postopkov pri izbiranju izvajalcev del, ki so plačana z javnimi sredstvi, je vedno zelo vznemirljivo, in to ne le v zdravstvu. No, tokrat smo opazili neroden spodrsljaj, ki se je odgovornim v UKCLJ pripetil v razpisni dokumentaciji.
Trinajstega junija letos je bil na spletni strani ljubljanskega Kliničnega centra objavljen razpis za nakup specifične laboratorijske opreme, citometrov. Če nekoliko poenostavimo, gre za napravo, ki je sposobna analizirati več tisoč delcev v eni sekundi. Te delce citometri tudi ločujejo glede na njihove lastnosti. Razpis je skrival nekaj nepravilnosti, ki jih menda odgovorni niso opazili. Za kaj je šlo? V priloženih strokovnih zahtevah, zapisanih v javnem razpisu, je UKC navedel konkreten laboratorijski analizator (Macs Quant analyzer) s kriteriji, ki so ustrezali natančno določenemu ponudniku (Macs Mylteni Biotec) in posledično distributerju za Slovenijo, Labormedu, d. o. o. Javni razpis je tako dajal prednost enemu samemu ponudnika in distributerju.
Že na prvi pogled je to sporno. Tako se je še na dan objave (13. junija) našel eden od ponudnikov, ki je odgovornim v Kliničnem centru postavil vprašanje, ali ni javni razpis sestavljen tako, da daje prednost določenemu proizvajalcu pretočnega citometra in ali ni to v nasprotju z zakonom o javnih naročilih. Odgovor, ki so ga ponudili iz Kliničnega centra, je dvome ponudnika seveda potrdil. »Naročnik je ugotovil, da je v razpisno dokumentacijo vstavil neprimerne strokovne zahteve. Naročnik bo v najkrajšem času objavil popravek razpisne dokumentacije v strokovnem delu. Temu primerno bo podaljšal tudi rok za oddajo ponudb,« se je glasil celoten odgovor na zastavljeno vprašanje. UKCLJ je bil prisiljen objaviti popravek razpisne dokumentacije, ki jo je že uradno objavil na spletni strani.
Vprašanje je, kako si lahko taka ustanova, kot je ljubljanski Klinični center, privošči take napake in tako raztresenost pri pisanju javnih razpisov. Tak pristop zbuja veliko skrb, ker lahko povzroči precejšnjo finančno škodo. Pri teh razpisih so v igri mastni denarci, več deset ali celo sto tisoč evrov.
Taki primeri pa v ospredje ponovno postavljajo vprašanje o preglednosti posameznih javnih razpisov. Neuradno lahko zelo pogosto poslušamo, da so javni razpisi že vnaprej dodeljeni »prijateljem in znancem«, postopek pa izpeljan samo zaradi formalnosti. Take napake, kot so se pripetile v omenjeni razpisni dokumentaciji, bi se enostavno ne smele zgoditi. Pri tem je vprašanje potrate javnega denarja. V Reporterju smo že prej razkrili, da je KCLJ lani za donacije namenil 500 tisoč evrov: prejemniki so bili v glavnem društva, zbornice, združenja in zveze, ki delujejo v okviru UKCLJ. Mnogi delavci v Kliničnem centru so tudi vihali nosove ob podatku, da je bilo lani porabljenih slabih 1,6 milijona evrov za strokovno izobraževanje.
V prejšnjem tednu smo predstavili tudi primer mednarodne konference, ki jo bo UKCLJ organiziral konec septembra. Potekala bo na Bledu, kjer bo treba prostore najeti, in ne v Ljubljani, kjer UKCLJ razpolaga s svojimi prostori. Iz Kliničnega centra so nam sicer pojasnili, da je selitev na Bled nujna, ker menda v Ljubljani nimajo dovolj velikih prostorov za vse udeležence.
Razpis, na katerega smo opozorili na začetku, je lahko le simptomatični dokaz prepogostega načina delovanja v tej ustanovi. Javnost bi morala biti na to posebno pozorna, ker gre navsezadnje za denar davkoplačevalcev.